1.oktober 2025XXIX
Na azurju švigajo galebi — ušesa para bevsk. Valovi drvijo k obrežju.
Na skali, štrleči ob pomolu, se nastavljaš žarkom — lagodje te uspava.
Val ne vpraša, ali si pripravljen — preprosto pride.
Vrtinči te — k ježkom, kumaram in zvezdam.
Ko zmanjkuje zraka, želiš samo ugledati azur, zaznati bevskanje galebov.
Ribiško palico nastaviš na stojalo — pogrešaš vabo.
Prasketanje borovih polen.
Luna drsi na splavu po obnebju — nežno dviguje plimo — srce trepeče ob šepetu zvezd.
Odpelje ga k vročim fantazijam — že zdavnaj za obzorji.
Sivina v laseh pretéhta sanje. Ko se le ne bi zbúdil in začutil vodo do kolen.
Brisača se suši na vroči mivki — rakovica je zašla in išče pot.
Po umiku morja, v mivki obležijo neme školjke.
Njihovo besedje je v razpokah, brez ostrine — pozabljene katane.
Sliši se mrmranje med laježem galebov in poljubljanjem valov.
Paravan spokoja zamaší ušesa in zapre oči.
Solze ostanejo zakrite — prihranijo togoto in poglede v lastna ogledala.
Drobce stekla iz Murana pometeš in vržeš med smeti.
Strahoma tipaš po poti brez svetlobe — čakaš na najhuje.
Spotikaje premaguješ kámenje in korenine zakrite s šopi trate — vse je črno v temi.
Ko luna nariše pot v valovih, stopiš v tišino brez strahu — sivo krile muhe odbrenčijo k zarjam za obzorji.
Potešen si — Raskolnikov soočen s svojimi dejanji.
Zibel v šepetu. Pregrinjalo — kipi in pada po robovih in vogalih.
Ob oblakih v treh slojih, strelah za obzorji, si v opoju zibke — pristan zavetja.
Potapljaš se v že zdavnaj zaspale rdeče zarje.
Táčas si umírjen — objemaš pobesnele krošnje, orkane in padlo listje.
Netuns mrmra v brkatost kodráve brade — nasedle barke splávi z obrežij.
Jambor privežeš ob plovilo — moliš k bogovom.
Luna se je zaljubíla v morje. Pogleduje po valovih s penami v sedlih.
Piš potegne ob obali — drobci prašnih delcev s skalovja potonejo k plavutim, morskim zvezdam in koralam.
Sploh niso izgubljeni — skriti so na dnu — v duplinah, ob koralah in v lebdenju tik nad vsem rastlinjem.
Sam, obsorej ob zenitih, se skrivaš pod oboki — taki še iz grških časov so najtemnejši in najbolj hladni.
V temačnosti z lahkoto narediš korak v pozabo — brezna so napolnjena s previsi, z ostmi.
Nahrbtnik, brez vrvi in klinov, te potegne v globine na police — volhke, polne močeradov.
Haron požene prazen čoln k obali in odpira vrečo za dukate.
Kaplja, prilepljena na čelo, spolzi na brado. Pogled usmeriš k vejevju — prhutánje živo modrega in sivkastega perja preseneti.
S peto obdrsaš kepo puha — kljun šele v zasnovi, nožíce vznak. Previdno se umakneš.
Vihranje ogrinjala skozi koprenasto sivino, še lahko ujameš — ravnokar zapušča krošnjo.
Spreleti te — pogledaš h grudi in zaznavaš gomazenje tisoč mravelj.
Razmišljaš, ali bi odprl parazol, ali izkopál gomilo.
