Sem imel veliko srečo, bolj milost ...
ko sem z vsemi močni svoje prizadete osebnosti
razbijal svojo čarovno kroglo,
je nenadoma prišla Keman
in se opravičila, da pero, ki nam le težko brni,
njej tudi govori,
najmanj pričakovano,
a dokončno,
točno tako, kot je bilo napovedano od Očeta:
kot nekaj, da bi bilo,
čeprav še ni bilo niti zapisano.
Od tedaj zavestno iščeva svojo dušno dvojnost,
in jo tudi sproti zapisujeva,
in medtem ko ona posluša svoje dušno pero,
ki ga jaz ne morem razumeti,
in jaz gledam svojo čarovno kroglo,
ki je ona ne more videti,
iščeva dušno dvojnost tudi v vseh,
ki so kdaj začutili,
da bi radi posvetili del svojega osebnega življenja
hrepenenju svoje duše
po večji, dušni ljubezni
kot pomoč ali samo prisotnost čustvom,
mislim in prepričanjem o zavestnem dopolnjevanju
in preseganju lastne človeške duše z drugo
človeško dušo iste zavesti, ali vsaj sorodne.
* (ena sosednjih vasi tukaj pa se imenuje Čača vas)
