Prejšnji teden nas je doletela novica, da je umrl Boris Muževič. Njegovo ime je široko poznano, še posebej v povezavi z njegovim političnim delom v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, ki mu je v turbulentnih razmerah postopnega razpadanja jugoslovanske federacije prineslo imenitni vzdevek »prvopretepeni«. To obdobje je vznemirljivo in napeto sam opisal v knjigi Z dežja pod kap in nazaj (Založba Sophia, 2021). Boris je bil tudi aktivni udeleženec študentskega gibanja v zgodnjih sedemdesetih letih, zato je prav, da se ga iz te perspektive spomnimo tudi v našem širšem krogu.
Po maturi na gimnaziji v Kopru (1969) se je vpisal na študij sociologije na tedanji Fakulteti za sociologijo, politične vede in novinarstvo in že prav kmalu postal sodelavec tedaj pravkar rojenega Radia Študent (RŠ), nato urednik družbene redakcije, končno pa tudi njegov odgovorni in glavni urednik. Borisova študentska novinarska pot je tekla vzporedno z razvojem ljubljanskega študentskega gibanja. RŠ je pri tem deloval tako rekoč na prvi bojni črti, saj je bil v tistem času edini medij, ki je – npr. med zasedbo Filozofske fakultete, pa tudi pri drugih dogodkih iz tistih časov – dnevno poročal o dogajanjih. Borisov prihod na čelo RŠ se je ujemal z obdobjem postopnega pojemanja spontanega in masovnega študentskega gibanja. To obdobje je z ene strani prinašalo poudarjen radikalizem, ki pa je bil vse bolj omejen na manjše skupine, po drugi strani pa je zaznamovalo prehod od spontanega radikalizma na »trnjevo pot skozi institucije«, kot je temu v nekoliko drugačnih, nemških razmerah takrat dejal Rudi Dutschke. Oznaka je bila načelno uporabna tudi v našem kontekstu.
Tako je Boris leta 1974 postal predsednik Zveze Skupnosti študentov Slovenije, s tem pa se je zaključilo njegovo delovanje na RŠ. Skupnost študentov, organizacijska oblika, ki je vzniknila z našim letom 1968, se je nato, kot se gotovo spominjamo, skupaj z drugim delom tedanje mladinske organiziranosti preoblikovala v Zvezo socialistične mladine. S tem se je začela Borisova politična pot, ki je v literaturi dobro opisana, ne nazadnje tudi z njegovo roko v prej omenjeni knjigi.
Tu naj zato sledi le spominski, anekdotni zapis iz naših zgodnjih sedemdesetih let, h kateremu gotovo lahko svoje prispeva še marsikdo med vami. Moje tesnejše sodelovanje z Borisom se je pričelo nekje po zasedbi FF, ko je diplomiral moj tedanji cimer in zapustil prazno posteljo v moji sobi v drugem bloku Študentskega naselja. Boris je bil FSPNjevec, torej »Bežigrajčan«, od tam do Rožne doline in redakcije RŠ pa je bila za močno angažiranega urednika predolga pot, zato mu je nadvse ustrezalo, da je svoj kovček prinesel k meni. Sam sem takrat urednikoval na Tribuni, tako da sva sobo 238 kaj kmalu preuredila v nekakšen konzultativni urad ljubljanskih študentskih medijev, v katerem so se tekoče izmenjevali mnogi obiski. To je v znatni meri oteževalo in onemogočalo študij (ki sva se mu sicer oba bolj ali manj tekoče in disciplinirano posvečala), vendar pa je obenem ponujalo alternativo: po Borisovem zgledu sem se za kar nekaj izpitov na fakulteti uspešno pripravil v zvočno izoliranem studiju RŠ, večinoma v nočnih urah, ko ni bil zaseden (program študentskega radija je bil takrat časovno še precej omejen). Te metode v številnih priročnikih, ki naj bi današnji študentariji olajšale študij, še nisem zasledil, vsekakor pa bi jo priporočil.
Na najin konzultativni urad me vežejo mnoge anekdote. Ko je v Študentskem naselju maja 1972 potekala »konferenca jugoslovanske študentske levice«, predvsem ob sodelovanju kolegov iz Zagreba in Beograda (med slednjimi se spominjam tudi Zorana Đinđića), sva pred neko »sumljivo osebo«, ki se je udeležila sicer povsem javno izvedene konference, ključne udeležence enega po enega »ilegalno« spravila v najino sobo, da bi od tam kasneje lahko vsi skupaj incognito odšli na večerjo v neko gostilno. Ko je bila soba polna kot mestni avtobus v prometni konici in temu primerno temeljito zakajena, je potrkala na vrata »sumljiva oseba« in občutno šokirana pogledala v sobo, v katero se ni dalo več vstopiti. Naredila sva očitno, a vendar povsem nereflektirano napako: ta soba je bila pač dovolj široko poznana in vsakdo, ki bi iskal koga iz teh krogov, bi med prvimi prišel potrkat in povprašat prav na ta vrata. Pripadniki študentskega gibanja pač nismo bili »ilegalci«; celo takrat, ko smo se igrali kako zaroto, smo hote ali nehote delovali transparentno.
Boris ostaja v mojem spominu oseba, polna energije in zamisli, ki se je rada vključevala v divje polemike. Ko je petnajst let kasneje postal v Beogradu »prvopretepeni«, se je to zgodilo – kot je odkrito povedal sam – zaradi prehitre vožnje. No ja, kot vemo, so k temu gotovo prispevale tudi rastoče politične tenzije med Beogradom in Ljubljano. Te njegove osebnostne značilnosti se spominjam kot njegov »sovoznik« tudi iz zgodnjih sedemdesetih, ampak Borisa tedaj nikoli ni pripeljala v težave. Imel je nek star avto, znamke se ne spomnim, ki ga je občasno vestno pral pred blokom v študentskem naselju, kjer so bili takrat študentski avtomobili še zelo redke ptice.
Nekoč sem ob takšni priliki skozi odprto okno sobe zaslišal njegov glas, ki se je – za moja ušesa nekoliko nenavadno – artikuliral v mešanici angleščine in italijanščine. Pogledal sem na dvorišče, kjer je stal Boris z mokro krpo za čiščenje pločevine v roki in govoril s fantom južnoameriških in dekletom sredozemskim potez. Pomahal mi je, da pridem hitro dol in predstavil mi je venezuelskega gverilca, ki je pobegnil iz zapora, našel začasno zatočišče – in punco – v Španiji, zdaj pa sta bila oba na poti v Romunijo, kjer so jima obljubili azil. Do nas sta se pripeljala z nekim prastarim VW hroščem, ki mu je motor dokončno odpovedal prav tam nekje na Večni poti pod Rožnikom. Porinili smo ga pred naš blok, poskrbeli za večerjo in prisluhnili napetemu poročilu o tem, kaj se je tedaj dogajalo v južnoameriških banana republikah, območju, ki smo ga še posebej poznali po Cheju. Zdaj pa sva imela enega izmed tistih borcev kar pred seboj. Pobeglega političnega zapornika s problemom, kako nadaljevati pot. Boris se je okrog tega angažiral z le njemu lastno izjemno energijo; po številnih telefonadah je naslednji dan tam nekje v Mostah našel nekega starejšega avtomehanika, ki je bil pripravljen pregledat prastari avto. Boris je privezal hrošča za svoj avto in vsi skupaj smo se zapeljali tja. Avtomehanik je po eni sami minuti odločno odkimal in povedal, da je to le še za na odpad. Takrat je Boris pričel z njemu lastno energijo razlagati, da je tujec venezuelski partizan, ob tem pa se je hitro izkazalo, da je bil avtomehanik – slovenski partizan. Vse se je v trenutku spremenilo: potrebne rezervne dele je tovariš v naslednjih urah ročno izpilil v svoji delavnici in naslednji dan sta fant in dekle odpeljala proti Ceaușescujevi Bukarešti. Ne glede na dvome, ki sva mu jih izrekla in odkrito vprašanje, ali res meni, da je to prava smer.
Ampak tako je s potmi in smermi: peljejo nas sem ali tja, gor ali dol, na koncu pa moramo priznati, da nas vse pripeljejo do enega in istega cilja. Ta je seveda skoraj nepomemben – zares pomembna je vedno le pot. In Borisova je nedvomno bila pomembna.
