Tom Veber – Plesen in druge ljubezni, Kulturno društvo Mariborska literarna družba, Maribor 2024
Tom Veber, slovenski pesnik, pisatelj, performer, urednik, vizualni umetnik, aktivni udeleženec gibanja LGBTQ+, zmagovalec pesniške olimpijade 2018 ter prejemnik več drugih nagrad in priznanj, je pri Kulturnem društvu Mariborska literarna družba v Zbirki Svetlin objavil svojo četrto pesniško zbirko in ji dal pomenljiv naslov Plesen in druge ljubezni (2024). Zbirko je uredil Marjan Pungartnik, spremno besedo je napisala Tonja Jelen. Marjan Pungartnik je v Mariboru odigral pomembno vlogo pri mentorskem delu in omogočanju vstopanju v javnost tako mladim kot starejšim literarnim ustvarjalkam in ustvarjalcem. Prva pesniška zbirka Toma Vebra Točka preloma (2019) je izšla prav pri Kulturnem društvu Mariborska literarna družba, danes pa se mladi umetnik že uvršča med pomembne slovenske ustvarjalce; njegove pesmi so prevedene tudi v več tujih jezikov.
V novi pesniški zbirki Toma Vebra je opaziti trojnost: eksistencialno stisko in ogroženost v svetu, odmikanje od ljubljenega človeka in strah pred njim ter hkrati predajanje telesnim strastem. Na začetku knjige pravi, da je ustvaril nekaj lepega. Kdor bo lepoto hotel sprejeti, bo postal njen lastnik, na koncu pa Veber svoje verze izriše še z grafičnimi upodobitvami.
Bolečina individualnega položaja je podana neposredno, oglaša se kot krik in celo prošnja po pomoči. Besede žalost, obup in trpljenje pozvanjajo kot eksistencialije in nakazujejo, da izhod ni mogoč.
Pesnik si želi bližine, ljubezni in zamaknjenosti, toda slej ko prej se ga polastijo tesnoba, negotovost in dvom. Predajanje bi bilo lahko nevarno in ogrožajoče, oboje bi ga morda pogubilo. Noče se popolnoma izročati, saj bi rad ohranil svoj jaz, iznenada pa se mu primeri, da se vendarle potopi v dvojino. Skuša premagati samoto (na začetku pesniške zbirke so navedene besede Daneta Zajca Nobeden ne sliši tvoje samote.), predaja se ljubljenemu človeku in mu je na voljo. To ni polaščanje, temveč osvobajajoča dvojnost, v kateri se telo prepusti, vse skupaj pa se izteče tako v čutni odmik kot božanske občutke.
Iz nekaterih verzov je mogoče razbrati razloge za pesnikovo žalost in bolečino. »ne morem se vzljubiti / ne pustim si pogledov / ne pustim si dotikov / ki bi videli / čez mojo skorjo / ki bi videli / v meni / lepoto.« (str. 25) Izogiba se tega, da bi se povezanost z ljubljenim človekom razkrila v javnem prostoru, saj si tega kratko malo ne dovoli, toda zgodi se kak trenutek, ko je ljubezensko občutje močnejše in drugi ljudje postanejo nepomembni. Ljubezenski odnos nikakor ni preprost: včasih se je treba zagrniti v molk, porajajo so neprijetno vprašanja. »kaj je odnos/ če me ta sili v beg / kaj sva midva / drug drugemu/ če lahko govoriva / samo to kar ne rani« (str. 30) Pomisli, da je človeško življenje majhen univerzum, pravzaprav iskanje odkrivanja in ponovnega izgubljanja, zlomi, zavračanje in odhodi, pa tudi univerzum samote.
Pesnikov jezik je sočen, kdaj pa kdaj tudi vulgaren. Ironija je literarno učinkovita, pomanjševalnice učinkujejo prepričljivo in primerno za slikovit avtorjev pesniški svet. Navdih za verze so obiski različnih krajev – Rovinja, Corka, Ljubljane, Gradca, Bergama, Porta in Maribora. Kamor koli gre, povsod ostaja on sam, subtilen in občutljiv poet in iskalec novih spoznanj. Ozira se okrog sebe in opazuje nekoliko čudne in tudi običajne ljudi. Nekatere pesmi nimajo naslovov, začnejo pa se z veliko začetnico prve besede in končnim ločilom – piko. Črke kdaj pa kdaj piše razprto in stopnjuje njihovo velikost, beseda, da potrebuje nekoga, je zapisana v svetlejšem, komaj opaznem tisku, kot da si tega noče priznati. Da se mora telesno ljubiti sam s seboj, ni osrečujoče. V ležečem tisku prizna hipno željo, da bi ljubega brcnil v glavo. V njem je vse preveč potlačene jeze. V kurzivi razkrije, da mu ne gre samo za čutnost, temveč bi se rad predajal nežnosti in strmel v zvezdno nebo, ki se prikaže v očeh ljubljenega bitja. Noče pa se ubraniti refleksije in tako odmaknjeno od drugih verzov pripomni, kako prav kičasto ve, da nežnost zares potrebuje.
Poezija Toma Vebra je v marsičem tudi mešanica subtilne erotike in dekadence. Ljubezni ni dovolj, a toliko, kolikor je ima na voljo, mu povzroča trpljenje. Po kipeči strasti se strezni in je spet samotni popotnik na robu večnosti. Izruje si srce, toda na koncu ga podari samemu sebi, saj ima občutek, da ga ne bi želel sprejeti nihče drug.
Pesnica in literarna kritičarka Tonja Jelen, avtorica spremne besede z naslovom Po svetovih vesolja, ugotavlja, da nas pesnik povabi v fizične in mentalne premike subjekta, nekoga, ki predvsem išče in se vedno bolj oddaljuje od drugega. »To so zemljevidi razmišljanj, potovanj in vpogledov. So premiki, oddaljevanja in približevanja lirskega subjekta, ki s subtilnim jezikom razgrinja svoj svet.« (str. 71) Veber v homoerotični literaturi odpira neerotiko, nedotike in oddaljevanje od erotičnega, neerotika pa tako postajata zgolj akcija in osamljeno dejanje. »To bi skorajda imenovala sterilnost, zreducirana na individuum, ki postaja vedno bolj samoten mislec in pohajkovalec, potovalec.« (str. 71) Tonja Jelen, znana po odličnih analizah sodobne slovenske poezije, omeni pesnikovo družbenokritičnost. Kot poznavalka tudi drugih pesniških zbirk Toma Vebra meni, da njegova poezija dreza po tistem, kar v svetu ugodja, hlinjenja lepote in lepega življenja na družbenih omrežjih rojeva tako slabo kot tudi dobro.
