Operativno – komunikacijski center Ljubljana - Bežigrad, avgust 2023
»Boris, pridi k nam prosim pomagat, nimam ljudi! Pa še Maša je na bolniški,« sem v slušalki zaslišal proseč glas mojega šefa, sicer vodjo operativno – komunikacijskega centra Ljubljana – Bežigrad Marka Zlobca.
Bilo je nekaj dni po pričetku zasluženega dopusta, ko sem se že spogledoval z mislijo, da bi jo pičil direktno v hrvaško Istro, kjer imamo družinski apartma. A se je vreme tako poslabšalo, da je prišlo do izrednih razmer. Tiste dni me je klicala hčerka Anja, da gresta s svojim novim prijateljem Nejcem kampirat v kamp Ledena, tam nekje pri Bovcu. Imelo me je, da bi odigral vlogo besnega fotra in ji pošteno zatežil, v prvi vrsti že zaradi tega, ker Nejca sploh še ni pripeljala na obisk, kot drugič pa mi kampiranje ni bilo všeč že od malega.
Prve dni avgusta, mislim, da je bilo s tretjega na četrti avgust, so se pričele razlivati reke na Gorenjskem. Šef Zlobec, vremenski fanatik, ki je spremljal vreme preko številnih mobilnih aplikacij na vsake pol ure, je nemudoma zbobnal vso našo, maloštevilno ekipo, tudi po zaslugi bolniških in poletnih dopustov in zaukazal disciplino. V kratkem govoru, ki vam ga ne bi obnavljal, je povedal, da obstaja možnost izrednih dogodkov, poprav, ki so se dogajale na vsakih nekaj desetletij. Ko so ga vprašali, tisti od zgoraj, koliko ljudi ima na voljo, je pobesnel do konca.
»Imam toliko ljudi, jebemti, da niti ene gasilske enote ne bi mogel sestaviti, pa če bi združil tako moške kot ženske,« je norel v slušalko tako naglas, da se ga je slišalo vse do nas v spodnje nadstropje operativno – komunikacijskega centra. Če ne drugega, je v stresni situaciji, v kateri smo se znašli, poskrbel za nekaj kislih nasmeškov na naših obrazih.
Na hitro sem si iz vrčka še tople kave nalil v skodelico to črno poživljajočo tekočino, si jo dal poleg telefona, ki je začel zvoniti, še preden sem naredil prvi požirek. Prva dva klica sta se nanašala na poplavljeni stanovanji, potrebno je bilo izvedeti točno lokacijo in nato obvestiti pristojno gasilsko društvo. Le – ti so bili nonstop na terenu – prihajalo je do tega, da je drevo padlo na strehe hiš, spet drugje je zalilo klet bloka, na tretji lokaciji je plaz ogrožal hišo. Komaj sem začel nočno izmeno, sem imel v dobri uri okrog trideset klicev. Kolegi niso bili dosti na boljšem.
2
»Imamo novega sodelavca, Aljaža iz Ivančne Gorice. Aljaž, Boris ti bo mentor ta prvi teden, da te uvede v delo. Zelo smo veseli, da smo te dobili, prišel si k nam kakor mana iz nebes,« je naš šef Marko Zlobec predstavil našega novega sodelavca in mi naprtil mulca, rekoč, ti si mu mentor. Niti povišice ni omenjal, da bi ga vrag, tega Zlobca! A v tisti noči, s četrtka na petek, s tretjega na četrti avgust 2023, me je začelo v prsih stiskati od duševne bolečine. Od Anje nisem prejel še nobene informacije, informacije pa s tistega konca države niso bile niti najmanj vzpodbudne.
Poskušal sem se stoodstotno posvetiti svojemu delu, a kljub temu me je vsake toliko časa črvičilo od negotovosti. Morda bi mojo situacijo najlažje razumeli tisti, ki so v drugi svetovni vojni izgubili koga oziroma se ni nikoli vrnil, niti njegovo truplo ne, v domovino.
Aljaž je pravkar diplomiral iz zdravstvene nege, to mi je nabijal še kako uro po stisku rok, in mimogrede opravil izobraževanje še za delo pri nas. Če ne drugega, sem začutil olajšanje ob podatku, da mulc ni čisti zelenec. Vsaj osnove prve pomoči pozna iz časa študija.
»Poglej, trenutno imamo izredno situacijo, ARSO je izdal rdeče opozorilo za ta konec Slovenije. Telefoni nam zvonijo kot za stavo, zato bodi pozoren na moja navodila. Danes še ne boš dvigoval telefonov,« sem začel z uvajanjem Aljaža. Ta je pokimal, očitno je želel name narediti vtis odličnjaka, za hip ali dva se je izboljšalo tudi moje psihično zdravje. Vidim, da bom po koncu te vodne ujme, za katero upam, da se bo končala že danes, potreboval vsaj teden dni dopusta, da pridem k sebi.
3
»Baje, da je prišlo do prve smrtne žrtve. Aktiviran je državni načrt zaščite in reševanja pred poplavami,« je med odmorom rekla Aleksandra, Štajerka iz Maribora, poročena z Ljubljančanom.
»Lahko se zgodi, da bo smrtnih žrtve še več,« sem pristavil, že krepko naveličan trenutnega karambola s poplavami. Pogledal sem na uro, bližala se je peta ura zjutraj, četrtega avgusta. Jutri bo moja tamala praznovala rojstni dan, jaz pa sploh ne vem, kaj se dogaja z njo. Nazadnje sva z Anjo govorila pred njenim odhodom na kampiranje, tega pa bo zdaj že štiri dni.
Klicali so iz Rudnika, tu je otrpnila Sandra, zalilo je klet in pritličje njenega bloka. Klic je prevzela ravno ona in sreča – če lahko temu sploh človek reče sreča, je bila v tem, da je Sandra do pičice natanko poznala tisti okoliš, zato je lahko gasilcem posredovala točen opis lokacije.
Sandrino stanovanje je bilo v pritličju in je bilo seveda poplavljeno.
Sandro je kar dvignilo iz stola, na katerem je sedela. Prepoznala je glas, klical je njen partner Gregor. Poznal sem ga tudi osebno. Sandra me je že večkrat povabila v njihovo stanovanjce, za razliko od mojega kraljestva v stolpnici je bilo res izjemno majhno.
»Gregor, kje si zdaj? A se je sploh dalo kaj rešiti ali je celotno stanovanje pod vodo? Kaj pa tvoje harmonike?« je hitro spraševala Sandra in si grizla svoje nežne, s črno barvo nalakirane nohte.
Spomnil sem se, da ima Gregor poleg redne službe, zaposlen je kot vodoinštalater, popoldansko obrt izdelovanja harmonik. In sedaj je verjetno vse to šlo, oprostite izrazu, k hudiču!
»Ma ne nori, dobro veš, da imam svojo delavnico pri starših na Vrhniki,« jo je miril Gregor.
Sandra je pozabila izključiti zvok, zato se je klic razločno slišalo po vsej naši sobi. Aljaž je Sandri z roko pokazal, naj stiša glasnost zvoka na mobitelu, a Sandra ga sploh ni opazila, očitno je bila še vedno v šoku …
»Kako pa veš, da tvojim staršem ni zalilo hiše?« je v paniki nadaljevala Aleksandra.
Medtem je Aljaž brskal po računalniku in našel sveže fotografije pravkar oziroma nedavno sproženih zemeljskih plazov v Idriji. Informacije so z jutrom pričele kapljati s strani vseh medijskih hiš v naši mali državici. Tolažilo me je edino to, da pri svojem delu nismo sami, na terenu so bili gasilci, civilna zaščita, številni prostovoljci …
4
6.00 + 8.00, vez s kampom Ledena pri Bovcu
»Počasi bi bil že čas za zgodnji zajtrk,« sem se poskušal pošaliti, ko smo po šesti zjutraj dočakali prvo svitanje jutra.
»Pa tudi za nekaj uric počitka,« je pristavil Aljaž.
Sandra se je po tragični vesti o svojem stanovanju uspela toliko odklopiti, da je lahko nemoteno opravljala svoje delo naprej. Znova nas je obiskal naš šef Marko Zlobec.
»Zdržite še prosim tehle nekaj uric, nato vas bodo zamenjali Alojz, Tine in Nada,« je sporočil.
»Kaj uspel si zbobnati skupaj naše sveže upokojence?« je Sandra občudujoče pogledala svojega šefa.
»Kadar je taka izredna situacija kot so poplave, zelo radi priskočijo na pomoč,« je ostal skromen Marko, a na obrazu se mu je videlo, da mu Sandrina pohvala godi. Tudi on je bil izmučen, usklajeval je naše urnike in hkrati iskal ljudi, ki bi nam bili pripravljeni priskočiti na pomoč.
Za trenutek ali dva nam je bilo malce lažje, a vse je obrnil na glavo klic iz kampa Ledena pri Bovcu. Ko je klicatelj povedal, od kje kliče, mi je v ustih zastala slina. Moja hčerka Anja se mi še vedno ni javila, nisem vedel niti, ali je prav v tem kampu ali sta z Nejcem v zadnjem trenutku uspela najti kakšno boljšo nastanitev?
Morda si je Aljaž na samem izobraževanju za dispečerja na operativno – komunikacijskem centru mislil, da bo to lahko službica – sediš zaprt v sobici, dviguješ telefone in informacije, ki jih dobiš, nato posreduješ naprej, a že sama situacija s poplavami, ga je hitro privedla do tega, da je spremenil svoje mnenje. Ponavadi ne preklinjam, a v dani situaciji, ko je šlo PREKLETO ZARES, bi si želel ob sebi izkušene ljudi, ne pa totalnega začetnika.
Ob kričanju klicatelja, ki si je reševal kožo pred naraščajočo vodo, sem lahko samo molil k Vsemogočnemu, da ni kje tam tudi Anje. Z Aljažem sva se izmenično pogovarjala s prestrašenim mladeničem, ki se je zatekel v sanitarije. Obljubil sem mu, da bomo takoj obvestili pristojno gasilsko društvo. Poskušal sem se notranje umiriti in zadržati. Če sem samo pomislil na hčerko, me je ta adrenalin ves čas držal pod napetostjo, utrujenosti sploh nisem čutil, čeprav je bila za menoj psihično izredno naporna noč.
Klical se nam je predstavil kot Denis Vrhovnik, študent turističnih ved, ki je čez poletje preko študentskega servisa v kampu delal kot turistični vodič. A zdaj se je v nevarnosti znašel predvsem sam, za ostale ni vedel, kje so. Razumljivo, glede na situacijo, v kateri so se nahajali … Klicatelj Denis je prosil, če lahko ostanemo še nekaj časa na liniji …
»Iščem ljudi – Mitjo, Tanjo, Ožbeja …« je kričal v telefon.
»Gospod Denis, pojdite nekam na višino in se čim manj premikajte. A me slišite? Kako globoka je voda?« sem ga poskušal nekako usmerjati z vprašanji.
»Ne znam oceniti, ampak to vem, da mi sega skoraj do kolen …. pomagajte prosim … Tanja, a si na varnem? Zdaj sem v sanitarijah tega našega glavnega dela kampa, kjer so skupne kopalnice … iskat grem preostale,« je nekoliko zmedeno, a vendarle uporabno, pričal naš sogovornik Denis Vrhovnik.
Ta čas je se je oglasil še en klic, ki sem ga moral prevzeti, zato sem prosil klicatelja Denisa, če ostane z nami na vezi …
5
Moral sem na stranišče in zrak, vsaj toliko, da si nekako pretegnem ude, hkrati pa, da pridobim nekaj minutk zasebnosti, vsaj toliko, da pokličem hčerko Anjo. Mešalo se mi je od skrbi. Sodelavcem nisem povedal, da je velika verjetnost, da se v kampu Ledena nahaja tudi moja hčerka. Ampak, kolikšna je verjetnost, da bi se mi sploh oglasila? Možno je tudi, da ji je voda odnesla mobitel. Sakra, v kakšni preizkušnji se je znašla moja družina! Čeprav Marjetke, moje pokojne žene, že šest let ni več med nami, sem po tolikih letih uspel vsaj nekoliko potlačiti bolečino ob njeni nenadni izgubi. Ponesrečila se je v gorah, med plezanjem in dolgo sem si očital, zakaj tedaj nisem šel z njo.
Pritisnil sem na tipko »Kliči« in čakal. Nobenega odgovora. Globoko sem zavzdihnil. Kaj naj storim?
Odločil sem se, da poizkusim še enkrat, nato pa se bom moral vrniti na svoje službeno mesto, pa tudi Aljaž se sam ne bo znašel, tak občutek sem dobil v teh nekaj urah, ko sem z njim …
Poizkusil sem še trikrat, a venomer brez uspeha … Daj, Anja, pokliči me nazaj! Samo upam lahko, da nisi v smrtni nevarnosti …
6
Moje srce bije s podvojeno hitrostjo, ko Aljaž prevzame klic iz kampa Ledena. Mislim, saj v osnovi itak ne moremo ničesar narediti, razen tega, da obvestimo pristojno službo na terenu in čakamo … Vsa čast gasilcem, reševalcem, osebju v bolnišnici … pa kakšne bodo še posledice! Ko bo treba odstranjevati blato iz hiš, to bo šele dela … upajmo, da ne bo človeških žrtev …
Vročekrvno sem razmišljal o poplavah in njihovih posledicah, preden sem se ponovno usedel na svoj vroči stol. Utrujenosti je čedalje bolj stopala v ospredje. Moral bi popiti kako kavo ali dve, a sem vedel, da to ni dolgoročna rešitev. Kljub poplavam in vsemu sranju, ki je te dni doseglo našo lepo državico.
Hčerka me prav tako še ni poklicala.
Aleksandra je prva začutila mojo negativno energijo. Imela je srečo, ker v tistem delčku sekunde ni imela nobenega klica, zato je lahko nemoteno pričela debatirati z menoj kot svojim starejšim kolegom.
»Kam boš sploh šla zdaj, ko vama je z možem Gregorjem poplavilo?« sem bil vseeno jaz tisti, ki je pričel pogovor.
Sandra je skomignila z rameni.
»Se bo že našlo kam. Prva opcija so Gregorjevi starši na Vrhniki,« mi je odvrnila.
V tistem je spet zazvonilo in Sandra se je morala posvetiti novemu klicatelju.
7
Kratek pogovor s Sandro je name deloval skoraj tako kot požirek kave z dodatkom mleka in cukra. Osvežujoče. Ena mojih redkih prijateljic, tudi zasebno, izven službenih okvirjev. Dobro, sedaj pa gremo res, še enkrat, na delo, iz sebe bom poskusil zadnje atome moči.
Aljaž je pravkar sprejel klic o zalitju prostorov osnovne šole v Domžalah. Ko je končal klic, je bil popolnoma iz sebe, saj ni bil pripravljen na tako intenziteto klicev.
»Res smo se prebudili v krasno avgustovsko jutro. Ta dan bi mogel biti povsem drugačen – dopustniški, nekje na morju, kjer bi poležaval med borovci in dal možgane na off, pa pustil čivavo na straži,« se je razgovoril Aljaž med redkim predahom, ko nekaj minut ni zvonil nobeden od telefonov.
»Saj zdaj pa imaš začetek avgusta, ki se ga boš spominjal do konca življenja, mladenič, ha ha,« sem se zahahljal. Smehu se je pridružila tudi Sandra. Res nismo vedeli več, kaj naj, pa smo stresno situacijo, naravno katastrofo, ki se je odvijala direktno pred našimi očmi, obrnili na črn humor.
»Črni časi, črn humor. Vzemite me prosim z rezervo,« sem se še enkrat poskušal pošaliti.
Takrat je ponovno zazvonilo, zato smo se dispečerji takoj ponovno spravili k svojemu delu.
8
Novice, ki jih je k nam prinesla že upokojena, a zaradi poplav ponovno angažirana, naša nekdanja sodelavka Nada Lesjak, niso bile obetavne.
»Sem molila vso pot do semkaj, pa nisem ravno najbolj vzoren vernik, naj me ne odnese s ceste. Povsod tulijo sirene kakor da smo v Ukrajini, kjer še vedno divja vojna … Mamica moja, takih prizorov pa po televiziji nisem videla že celo desetletje,« se je razgovorila Nada.
Veseli smo je bili tako močno, da bi jo najraje objeli! Kako da ne, ko pa sem v službi že od sedme zvečer tretjega avgusta … prav tako Aleksandra kakor naš novopečeni sodelavec Aljaž. Končno prihajajo že kako uro prej napovedane Zlobčeve okrepitve! A še vedno sem čutil breme odgovornosti do svoje službe in do ljudi, ki jim poskušamo pomagati… A hkrati sem se vedno znova spomnil obraza hčerke Anje. Pa njenega fanta Nejca. Nahajata se v naravnost grozljivi situaciji. Morda … morda pa sta že rešena … morda pa sploh nista tam … To ugibanje, ta negotovost, nevednost, ali STA ali NISTA, to večno kockanje med pozitivno rešitvijo in negativo, me je notranje ubijalo že ves čas mojega šihta.
»Boris, ti pa si nekam zamišljen … A te skrbi za hčerko? Kje pa sploh je Anja?« je vprašala Nada in prekinila tok mojega razmišljanja. Vse to se je v realnem času odvilo zgolj v sekundi ali dveh. To pa je jasnovidka, ni je večje!
»Anja je trenutno v kampu Ledena, iz katerega smo pred kako uro prejeli klic Denisa, ki je prosim, če lahko čimprej pošljemo pomoč. Ne vemo, kako se je situacija razpletla. Že ves čas poskušam poklicati hčerko, a ni dosegljiva. Pravzaprav niti ne vem, če je tam ali je ni,« sem izbruhnil kakor gejzir svojo bolečino pred Nado in sodelavce v službi.
Za trenutek ali dva je prevladala tišina kot v mrtvašnici.
»Oh, to pa je zagata! Ne vem, kaj bi naredil, če bi na tvojem mestu,« se je Aljaž popraskal po glavi.
»Meni je poplavilo stanovanje, ti rešuješ hčerko …. Daj, pridi sem, dragi prijatelj Boris, da te objamem,« se je na mojo novico Sandra odzvala precej čustveno. Preden so moje noge doumele ukaz, da bi se bilo dobro premakniti proti Sandri, je bila ona že pri men in me čvrsto objela čez ramena. Malce lažje mi je bilo pri srcu, ko sem videl, da me sodelavci podpirajo v dobrem in slabem.
9
Še vedno se nisem mogel umiriti. Mislim, le kdo bi se? Pol Slovenije pod vodo, o nas že prav gotovo poročajo tuji mediji. Ravno pred minuto je sodelavec Aljaž na internetu zasledil članek v nemščini – novice so se torej že razširile. To je dobro, saj nam Evropska unija lahko priskoči na pomoč … Sedaj je bilo za malenkost lažje, ko sta prišla pomagat Nada in Alojz. Na tega človeka, ki je že dvajset let poveljeval prostovoljnemu gasilskemu društvu, sem vedno gledal s spoštovanjem. Zdaj so bili vsi računalniki zasedeni in če bi šefu Zlobcu uspelo na delo priklicati Mašo, bi eden od nas šel sprejemat klice v šefovo pisarno. Ampak glede na izredno situacijo zunaj, nas je bilo tudi sedem, če štejem zraven še Martina Wolfa – Tineta, ki pride malo kasneje, premalo, pa še šefa sem štel zraven.
»Prosim, a me lahko rešite iz brezna? S psom sva šla v gozd na sprehod, pa se je pred menoj nenadoma odprlo, pa sem zgrmel kaka dva metra. Imam zlomljeno nogo, ne morem nikamor,« se je razburjal tridesetletnik iz Krasa, baje nek pisatelj. Kar nekaj časa smo rabili, da smo ugotovili pravilno lokacijo dogodka – ja, tu je potrebno biti včasih tudi detektiv! Ali je bil pri tem dogodku poškodovan tudi pes, nam ni uspelo izvedeti.
»Lejte, zunaj se je končno prikazalo sonce,« nas je spomnil Alojz.
Skoraj vsi hkrati smo se ozrli proti desnemu oknu v glavni sobi operativno – komunikacijskega centra – bilo je kakor droben čudež po neprespani noči. Morda pa se nam je vsem od zaspanosti že malce bledlo.
10
»Mavrica je vedno znak, da bo nevihta pojenjala,« je razpredal Aljaž in pil svoj današnji četrti kapučino.
Kislo sem se nasmehnil njegovemu idealizmu. Mlad je še, pa si verjetno misli, da se da vse rešiti na hitro. Tudi sam sem bil tak, poln idej, kako se da rešiti svet. A me je življenje kmalu izbrusilo in utrdilo.
No, iz mavrice pravzaprav ni bilo ničesar, sonce pa se je kakor v posmeh ljudem spodaj kmalu poskrilo za oblake.
Treba se je bilo vrniti na delo, ki sem ga v teh trenutkih skorajda začel sovražiti. Samo spremljanje klicev in prevezovanje. Nazadnje se bo, kot je bilo to v navadi vedno dosedaj, našel nek x ipsilon in nam očital lenuharstvo in neukrepanje, čeprav je bilo to že v samih osnovah daleč od resnice. Navsezadnje smo le prvi, ki ukrepamo …
Znova sem preveril mobitel. Pišuka, samo še na petdesetih odstotkih je bil, dobra dva dni je že zdržal! Škoda, Anja se mi še vedno ni javila … Da bi mi vsaj napisala kak SMS, da je dobro …
Nov klic je terjal vnovično posredovanje bežigrajskih gasilcev. V mestnem parku je vihar spodnesel drevo, ki pa je padlo na cesto in oviralo promet. Spet drugje, v Mengšu, je voda poplavila tamkašnjo osnovno šolo. Da ne omenjam razmer, s katerimi so se spopadali koroški gasilci – Črna na Koroškem je bila odrezana od sveta. Preko novic na novičarskih portalih smo bili povezani, simbolično seveda, s celotnim svetom. V bistvu smo srečneži, saj marsikdo v teh izrednih razmerah nima za čisto vodo, oblačila, morda je komu odneslo celotno hišo …
11
Naše vrste so bile izpopolnjene – pridružil se nam je Martin Wolf – Tine, brkati možakar, sicer harmonikar v družinskem ansamblu. Šegavi možakar s smislom za humor, katerega talenti pa nam v teh izrednih razmerah ne bi kaj prida pomagali. Morda za vzdušje.
Ves zresnjen je poslušal Nadino poročilo o aktualnih vremenskih razmerah in zmajal z glavo, češ, kako se to more dogajati pri nas? Zaskrbljen je bil, to je morda pravi izraz za stanje človeka v tem sranju!
»Ja, nič, lotiti se bomo morali dela, kaj pravite?« je rekel in me tovariško potrepljal po rami.
Vesel sem bil tega trenutka, še kake ure ne bi več vzdržal, meglilo se mi je pred očmi od utrujenosti. Komaj sem čakal posteljo. Tine Wolf me bo zamenjal.
Pred odhodom z delovnega mesta sem moral še k šefu, ki me je razpisal za delo od treh popoldne. Torej me čaka danes še ena popoldanska izmena, kaj češ ... Sem navajen, hkrati pa bi ob teh izrednih dogodkih težko ostal sam doma, brez, da bi pomagal drugim. To je neke vrste zasvojenost in bolje, da je tako kot pa alkohol in cigarete …
»Morda se lahko zgodi celo, da te bomo rabili prej kot običajno, nikoli se ne ve! Zato prosim bodi pripravljen. Hvala za danes, pogrešali te bomo,« se mi je zahvalil šef Marko Zlobec. To cenim pri njem! Da se zahvali za opravljen trud, da te poskuša poslušati. Tudi zavoljo tega mi je na delovnem mestu lepo, čeprav je včasih izredno naporno …
12
»Aleluja, mislim sem že, da te ni več med nami!« sem kar planil po mobitelu, ko me je klicala Anja. Glas mi je drhtel kot zaljubljencu ob prvem zmenku z Marjetko, roke pa kot da bi imel tremor, simptom Parkinsonove bolezni.
»Vse je v najlepšem redu, očka, prosim, ne rabiš toliko skrbeti zame! Z Nejcem so naju rešili iz kampa Ledena pri Bovcu, šlo je zelo na hitro, a sva na srečo rešila vso najino prtljago. Enega so morali oživljati reševalci,« je na kratko povzela Anja, tudi sicer ni bila nikoli gostobesedni sogovornik, vse je povzela na kratko, še najrajši v kraticah. Kamen se mi je odvalil od srca. V mojem srcu je sledila detonacija. Puf! Odrešujoča eksplozija …
»Samo, da si na varnem, dragica,« sem ganjeno rekel. O tem, kako zelo me je skrbelo, nisva razpredala na dolgo in na široko. Bilo bi preveč patetično in solzavo …
Hja, tehle nekaj uric, ki jih imam na voljo, bom definitivno moral izkoristiti za počitek … A nisem mogel brez tega, da ne bi preveril novic na telefonu.
»Ob Savi so našli truplo starejšega moškega,« je pisalo v enem izmed slovenskih medijev.
Zavzdihnil sem in ugasnil mobilne podatke. Ugasnil sem luč v spalnici in se obrnil na drugo stran postelje.
Možgani so zopet delovali po svoje, telo pa si je želelo počitka. Sanjalo se mi je, da je poplavilo celo Slovenijo (kot da je ne bi v realnosti …) in da je edino Grad na Goričkem ostal nedotaknjen. Nato se je zavrtel časovni stroj in me odpeljal v Prekmurje dobrih štirideset let nazaj, k babici in dedku. Če se prav spomnim, so bile tudi takrat poplave, reka Mura je predrla nasip, težave so imeli v Dolnji Bistrici. Spomnil sem se obupanih pogledov očeta in mame, kako sta sedela pri radiu in zaskrbljeno poskušala poročila radia Murska Sobota. Televizija je bila takrat še v povojih, večino informacij smo zvedeli preko časopisov in radia. Dedek je bil do novotarij, kot je bila takrat barvna televizija precej zadržan in dolgo ni dovolil, da bi moj oče kupil televizijo, češ, da ta škatla samo poneumlja ljudi. Do določene mere je imel celo prav …
Obrnil sem se na drugo stran kavča, tokrat je na vso moč zagrmelo. A tokrat je grmenje celo pomirjujoče vplivalo name, ponavadi sem ob deževnih dneh, sploh pa v nedeljo rad ostal v postelji malo dlje kot ponavadi. Anja in Nejc sta na varnem, za ostale bodo poskrbeli gasilci, reševalci in številni prostovoljci na terenu.
»Vse bo v najlepšem redu,« sem si ponavljal v spanju, tega se še prav dobro spominjam. Nato sem iz polsna zdrsnil v globok spanec, iz katerega me verjetno tudi potres ne bi prebudil.
13
Silovito je zagrmelo in me pognalo v budno stanje. Moje stanovanje je na srečo v tretjem nadstropju bloka. Avtomatsko sem pogledal na uro, ki jo že od svojega desetega leta nosim na zapestju. 12.50. Super! Nekaj uric mi je le uspelo odspati, čeprav me je imelo, da bi spal še naprej.
Prižgal sem televizijo, ravno se je pričel pregled aktualnih novic. Poročila, ali kako se tej oddaji uradno pravi … V nekaj minutnem pregledu je napovedovalec preletel razmere v naši državi, nato je besedo predal dopisnikom s terena. Najhuje je bilo menda v Črni na Koroškem.
Umaknil sem oči z zaslona in ugasnil televizijo. Preveč, preveč je bilo to moreče zame … samo še dve uri in ponovno akcija! Še vedno se mi je po glavi motal kamp Ledena pri Bovcu. Joj, lahko bi se vse skupaj končalo dosti bolj tragično kot se je …
Ja, mogoče ne bi bilo slabo, če bi se tudi sam oglasil pri Vojku Mravljetu, našemu dežurnemu psihologu … Nekaj stresnih situacij je že za mano in tudi še pred mano, sam bog ve, ali bom psihično vzdržal …
14
»Ministrstvo za obrambo je aktiviralo načrt VIHRA, kar pomeni, da lahko odslej sodeluje tudi slovenska vojska,« mi je povedal Aljaž, s katerim si bova spet delila poklicne obveznosti. Poleg naju dveh je bila v istem prostoru še Sanda, nadstropje višje pa naš šef Marko Zlobec. Ista zasedba torej kakor ponoči, le da brez pomočnikov. Enake obremenitve in še ena prigoda z vodo, juhuhu! Zavil sem z očmi …
»Peti avgust bi moral biti moj najsrečnejši dan, pa ga bom preživela v službi med eno najhujših poplav v dvaintridesetletni zgodovini Republike Slovenije,« se je jezila Sandra. Vedel sem, da želi povedati, da takrat z možem praznujeta okroglo, deseto obletnico poroke, a so jima prav vremenske nevšečnosti že napovedano praznovanje v gostilni prestavile za nedoločen čas.
»Vsi smo v istem zosu, draga sodelavka Aleksandra! Sedaj se je potrebno prilagoditi in stisniti zobe danes in jutri, za nedeljo vremenske napovedi kažejo umiritev. Vsekakor pa boste vsi, ki ste v teh dneh delali tukaj, dobili povišico k plači, to vam kot šef lahko že zagotovim!« se je od nekod vzel glas in pojava šefa Marka Zlobca. Stal je med na stežaj odprtimi vrati in poslušal naš razgovor. Glede na razmere zunaj je bil presenetljivo miren in popolnoma prepričan v naš delovni uspeh.
Misli so mi preskočile na Anjo in njenega novega fanta Nejca. Preko SMS sporočil mi je javila, da sta našla super namestitev v enem hostlu v Izoli in da bosta poskušala tam preživeti ostanek dopusta.
»Punca bo zelo vesela, ko bo slišala za to, da sem nekaj dni v službi na uvajanju, pa že dobim povišico,« se je poskušal pošaliti naš novi sodelavec Aljaž. Tudi naš šef Marko Zlobec se je kislo nasmehnil.
»Povišica je lahko dobra motivacija, mar ne?« je zadovoljno pokimal, očitno zadovoljen s svojo idejo.
15
Ni bilo tako strašno, kakor sem pričakoval, da bo, a vseeno me je stisnilo pri srcu, ko smo okrog četrte popoldne dobili klic, da rešujejo dve prestrašeni deklici iz uničene hiše, na katero se je sprožil zemeljski plaz. Moj srčni utrip se je obnašal kakor teniška žogica pri namiznem tenisu – enkrat gor, drugič dol.
Resnično, res sem si občasno zaželel, da bi bil osemnajstletni mulo, ki se odloča, da bo šel študirat za diplomiranega srednjega zdravstvenika. Da bi lahko še enkrat razmislil o nadaljnjih korakih. Psiha, povsod pri delu z ljudmi je pomembno, da si notranje močan in popolnoma osredotočen na svoje delo.
Poskušal sem se spomniti dobrih plati našega trenutnega dela. Za trenutek sem zaprl oči in poskusil z meditacijo.
Klic jamarja iz Križne jame, ki je obupan klical na pomoč … Svetoval se mu, naj ostane miren. Da bomo poklicali pomoč …
Ja, dan se ni razvijal po naših željah, ampak, po drugi strani, a je sploh obstajal kak tak človek?
»Čas je za dvojni espreso, da nas vse še dodatno utrdi. Aljaž, ti boš kapučino?« nas je Sandra povabila na kavo. Odmor se vedno prileže, tudi kot motivacija za uspešnejše delo. Ja, pomagali bomo drugim in obenem bomo istočasno pomagali tudi sebi!
16
Jamarja iz Križne jame so naposled rešili kolegi iz jamarskega društva, a tisti njegovi klici na pomoč so še dolgo odzvanjali v meni … Lahko sem hvaležen, da sem tu, kjer sem – imam službo in stanovanje nad glavo!
Dan se je počasi prevešal v pozno popoldne. Zopet smo sprejemali klice in obenem spodbujali ljudi, naj poskušajo vzdržati do prihoda reševalcev. Počasi sem zopet splaval v rutino in si poskušal predstavljati srečne obraze, ko so zagledali obraze svojih rešenikov.
»Popoldne, okrog sedmih zvečer se vam ponovno pridružita Alojz in Tine. Poskušal sem najti še nekoga, po možnosti izkušenega, a mi to ni uspelo …« nam je javil šef Marko Zlobec.
Aleksandra mu je poslala zloben pogled. Bila je jezna nanj, da se ni bolje pripravil na nevšečnosti, ki jih prinese taka vodna ujma. A se je kmalu unesla, saj se je spomnila na to, da tudi sama ni ravno »cvetela od navdušenja«, ko je izvedela, da bo potrebno iti v takih razmerah še delat.
Upajmo, da se bo tole s temi poplavami res zaključilo do nedelje, kakor nas tolaži Marko, že sedajle je grozno za pogledat! In, kaj bo potem z obnovo vseh teh hiš, ki jih je uničila voda?
Zavzdihnil sem in ponovno sprejel telefonski klic.
