Že tri dni po ogledu hiše v Mednem smo se dobili v kotu menze študentskega naselja. Prišlo nas je precej: nas osem, pa še povabljenci, za katere smo vedeli, da jih je zanimalo skupno življenje. Firbci, neodločeni cagavci ter bojazljivci so kmalu odšli, nekaj pa jih je le ostalo.
Odprli smo pogovor o smislu in razlogih za življenje v komuni. Bor je naštel nekaj predlogov:
– Komunardi bomo več kot sostanovalci, razmišljali bomo, kaj pomeni živeti skupaj in deliti stvari.
– Osnova bodo sodelovanje, enakopravnost in veselje.
– Ključno je razmišljanje o planetu Zemlja in vseh živih bitjih.
– Vrata bodo vedno solidarnostno odprta.
Nastala je tišina. Nihče je ni presekal, dokler nisem vrgla trnka: V družbi je prijetnejše, vedno bo nekdo doma, žur bo.
Zašumelo je od pripomb, a nič jasnega. Oglasil se je Janko: Vem, da misliš dobro, Marjana, ampak s takim izhodiščem bomo postali sami svoja karikatura. Saj veš, kako ta stari pišejo o komunah, seks, droge, rokenrol, joga in lenuharjenje namesto brigadirskega dela.
Janko, resno, zaradi takih stereotipov ti ne boš žuriral, poslušal rokenrola, si včasih prižgal džojnta?
V tem se je iz ozadja provokativno oglasil neki fant: Boste jedli klobase in ocvirke? Boste vegetarijanci, vi, ki ljubite vsa vesoljska živa bitja?
Adrijan mu je modro prikimal in namignil, češ, tole bomo malo kasneje.
Pogledala sem Bora in predlagala, da si preberemo deset točk hišnega reda, ki sva ga z Borom sestavila ob koncu naše poletne komune v Vanganelu ‘68. V njih je vse tisto, sem rekla, kar se je izkazalo za pomembno, od nabave in kuhanja do čiščenja, od odločanja o skupnih zadevah do blagajne, od druženja do daljših obiskov, od obdelovanja zelenjavnega vrta do premišljevanja o vesolju.
Kuhal sem bolj jaz, me je Bor takoj opomnil, a čiščenje in kopalnica, tam pa je bila štala.
Janko pa je mirno rekel, tovariši, takole ne gre, – letelo je na naju z Borom – da bomo že na začetku živeli po nekih točkah, saj bomo čisto uniformirani, kot mladinske brigade. Predlagam, da sproti improviziramo. Tudi v Vanganelu se nam je na koncu izšlo.
Črt iz Sežane med vsem tem ni črhnil besedice, izgledalo je, da se ga ali vse skupaj ne tiče ali da mu je vse prav. Pomenljivo je kimal in se čohal po dolgih svetlih laseh, bil je lep in umirjen kot Jezus Kristus. Pred kratkim se je vrnil z enoletnega obiska v Kabulu in kjerkoli se je pojavil, so ga spremljali radovedni pogledi, tako tudi zdaj v menzi. Puncam je bil utelešenje razburljive eksotike, fantje so mu njegove dogodivščine zavidali.
Adrijan iz Nove gorice je med sestankom ravnotako v glavnem molčal, mišjerjave lase si je z gumico vedno znova povezal v čop in ga v naslednji minuti spet razvezal. Ob omembi kuhinje in kopalnice pa se je namrdnil. To so malenkosti, je počasi in tehtno izrekel. Mi bomo spremenili svet in navade, nadaljevali revolucijo, pisali o prebojnih dosežkih, vpeljali nova znanja. To so naše naloge, naše poslanstvo! Drugo je nepomembno, čistoča pa sploh, to je preživeta buržuazna kategorija.
Takrat je Jadranka na svoj način potegnila z menoj. Dobro je, da vsaj približno razmišljamo in vemo, je menila, zakaj in kako smo skupaj. Kaj nas povezuje, in kako lahko skupaj živimo, čeprav smo različni. V umazanem se nihče ne počuti dobro, zato je prav, da se pogovorimo o naših zadolžitvah.
Zaključila je: Saj nismo v komuni samo zato, da bi šparali pri fasungi.
Adrijan na fasungo ni trznil, lahko bi jo nadgradil s kakšno teoretsko mislijo, a ni ničesar pripomnil.
Lepa slovenščina, se je smeje obregnil Postojnčan Vojc, ki je do tedaj molčal. Jaz pa bi se imel fajn, to je to. Predno je uspel nadaljevati, mu je Črt narahlo namignil, pri tem potegnil iz žepa džojnt in ga po dolžini polizal. Za trenutek je izgledalo, da ga bo tudi prižgal, a ga je skril v rokav. Odpravila sta se proti izhodu.Vojc je opravičujoče zmigal z rameni, kot da je pod strašno prisilo, in pokazal proti bujnemu grmovju Rožnika.
No, je ob njuni vrnitvi zaključil Bor, samo še malo o financah. Iz torbe je potegnil škatlo, ki smo jo v Vanganelu ‘68 namenili za blagajno. Režeč se kot pečen maček je oznanil: Vedno je samevala, vedno smo bili brez denarja.
Vojc se je ob pogledu na vanganelsko banko začel tako krohotati, da se mu je zaletelo, samo še zariplo je sopel: Prašička si moramo nabaviti, šparovčka prašička.
Janko ga je prekinil: Tovariši, torej vsak od nas bo vsak konec meseca prispeval denar v prašička za prihajajoči mesec. Bomo še izračunali, koliko bo naneslo za vsakega.
Vojc se je spet obregnil: Stopetdeset deljeno s sedem je ... stopetdeset deljeno z osem je ... bomo zmogli to zahtevno operacijo?
Haha, se je kljubovalno oglasil Bor. Pokorno javljam, vaš sluga Švejk, da če ste za to, bom takoj jutri poklical tovariša Janeza in potrdil najem hiše.
Toda Adrijan je posegel vmes, suhoparno je objasnil, da moramo najprej glasovati. Predlagam, tovariši, je rekel, da glasujemo, da se skupaj vselimo v komuno, ki bo skupnostna in planetarna.
Tako je po urah govorjenja in prerekanja napočil trenutek glasovanja, soglasno smo dvignili roke in se tako odločili, da se izselimo iz Študenta in preselimo v Medno.
Z Borom sva se vzhičena spogledala: utopija se uresničuje, živeli bomo v skupnosti. Ravnokar smo ustanovili komuno, ki bo solidarnostno odprta kot zračna ptičja hišica. A že sem pomislila na razlike med bodočimi komunardi, ki so se pokazale že med tem kratkim sestankom: Bor - nenasilni utopist, ki bi skrbel za vse, Janko - lucidni, leni improvizator, Vojc - provokativni žurer, ki bi se imel fajn, Črt - flegmatični povratnik iz Kabula, Adrijan - nergavi teoretik, Jadranka - poduhovljena visokoleteča študentka, jaz - idealistična, pravičniška, radovedna punca, in Vesna, ki ji je bilo vse prav.
Dvignili smo roke, jih prešteli, in se naglas zadrli: Gremo v nove čase in nove zmage, hura hura hura! Ostali obiskovalci menze so se zabuljili v nas.
* * *
KOMENTAR:
je mišljen le kot kratek razmislek o tistem času, ki omeni le najosnovnejše reference.
V študentski generaciji šestdesetih let v Ljubljani so bili ne-ljubljanski študenti zaradi pomanjkanja študentskih sob večkrat primorani k skupnemu življenju. Takih bivanjskih skupnosti je bilo kar nekaj, predvsem med primorskimi in štajerskimi študenti.Včasih je tako bivanje preraslo pragmatične okvire in se razvilo v polnokrvno komuno. S tem mislim na zavedanje, da nove oblike sobivanja predstavljajo alternativo obstoječim družbenim vzorcem, predvsem tistim v tipični patriarhalni družini, in da zavestno razvijajo odnose solidarnosti in enakopravnosti, vključevanja, spontanega druženja in ustvarjalnosti.
V Sloveniji smo bili seznanjeni z življenjem v komuni Findhorn na Škotskem, kjer so živeli nekateri Slovenci in Slovenke, med drugimi Ohojevec Milenko Matanovič. Tudi v Nemčiji in bližnji Avstriji je bilo par komun, o katerih smo lahko, na primer, brali v reviji Konkret. Najbolj pa so se nas dotaknile govorice, ideje in slikovno gradivo o hipijevskih komunah iz zgodnjih šestdesetih let v Kaliforniji. Vsem je bilo skupno preizpraševanje sobivanja, odnosa med posameznikom, skupnostjo in svetom, vprašanja demokratičnega skupinskega odločanja, socializma in demokracije, odraščanja in zorenja.
Pri nas so bile najbolj znane komuna v Tacnu in kasneje na Brodu, mestna komuna na Streliški v Ljubljani, še prej komuna v Marezigah. Brez dvoma pa je bila najbolj domišljena - v smislu da je povezovala vsakodnevno življenje v sozvočju z naravo z umetniškim delovanjem – komuna v Šempasu (1971-79).
Solidarnost in odprtost sta se med drugim odražali v gostoljubnosti do vseh obiskovalcev: dobrodošli so bili krajši ali daljši lokalni obiski, pa tisti, ki so začasno potrebovali posteljo in kavo, vrata so bila odprta za popotnike s severa in zahoda Evrope na poti v Afganistan, Indijo ali še dlje. Tja so jih gnale radovednost, avanturizem, obljuba samouresničevanja v vzhodnjaških praksah, dobre droge. S seboj so prinesli nove ideje, knjige, informacije o glasbi ali pa "le" pozitivno energijo - tako smo se družili in izmenjavali izkušnje.
Kot je razvidno iz dogajanja in dialogov v odlomku Mi bomo spremenili svet, so bili vzgibi za življenje v skupnosti zelo različni, od finančno-materialnih do ideološko - svetovnonazorskih.
V jedro romana sem postavila fiktivno komuno v Mednem, ki naj bi po eni strani prikazala nekakšno univerzalno komuno tistega časa, po drugi pa prikazala idealistične, utopične vzgibe dela moje generacije in soočenje z realnostjo vsakodnevnega bivanja v skupnosti. Proti koncu romana vidimo, kako življenje v komuni drsi proti samoukinitvi. Sama sem komune obiskovala, včasih po celo več mesecev, tako v Sloveniji kot v Skandinaviji in v Nemčiji. Na Norveškem je bil v predmestju Osla že v zgodnjih sedemdesetih letih ustanovljen bivanjsko-umetniški Kollektiv, ki se je zgledoval po izkušnjah komun na Danskem, ki so bile med najstarejšimi v Evropi. Tam je bila takrat prava biblija nemška knjiga, Wohngruppe, Kommune, Grossfamilie -Gegenmodelle zur Kleinfamilie (Feil, Johannes, ur., Rowolt, 1972). V svoji bibliografiji jo navaja tudi Vinko Zalar, avtor odmevnega članka Komune med utopijo in realnostjo (Zalar, Vinko: Komune med utopijo in realnostjo. Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo, leto III, št. 7-8, str. 49-88. Ljubljana: Univerzitetna konferenca Zveze socialistične mladine Slovenije, 1975.)
Člani in obiskovalci komun so bili velikokrat prepoznavni po dolgih laseh, kavbojkah, pisanih oblačilih, izvezenih orientalskih telovnikih ali kožuhih. Nemalokrat so na ulici in v medijih postali tarča posmeha in opazk, celo napada s škarjami. Zanimiv je intervju, ki ga je leta 1971 naredil novinar RTV Sandi Čolnik v komuni v Tacnu.
* Oodlomek iz dokumentarnega romana Monike Žagar Diši po dosegljivem, Ljubljana, MK, 2022, strani 31–34)
