Na vsebino

OBČUTJA POMLADI

Eva Žnidaršič


pajek plete čas
sanje dveh prastarih duš
tiho čakanje


pomladno jutro
gosi režejo nebo
smerokaz – naprej


gore med nama
luna, ki me obsije
vzide ob tebi


pomladno cvetje
nabrala bi ga zate
če bi le ostal


tvojo številko
sem zbrisala že petkrat
iz glave še ne


kar je ostalo
in kar mi preostane…
kot voda in led


režem čebulo
solze, ki pritečejo
niso od vrtnin


ne maram ure
beleži dolge dneve
mrzle ednine


zrem v ogledalo
kamor sem nekoč skrila
tvoje poglede


sence neznancev
so dolge in preostre
v luči pomladi

Natisni članek

100 %