Na vsebino

ZAJTRK V ALICE BEL COLLE

Stanka Devjak

ZAJTRK V ALICE BEL COLLE

Jutro
odstira megle
nad vinogradi.

Ko bo stolpna
ura odbila
osmo,

bodo zvonovi
v njem odpeli
Ave Mario.

Radostno pozvanjajo
in po dolini trosijo
veselje.

Medtem
si znova napolniš
skodelico

in neizmerno
uživaš
ob pogledu

na gričevnato
pokrajino
z majhnimi zaselki.

Ker boš od tod
odšel
pred petnajstim,

ne boš videl
lampijonov
na nočnem nebu,

ki se dvigajo
proti zvezdam
k Njej,

Stelli Maris.

PICA POD ARKADAMI

Pod arkadami,
v središču Acqui Term,
je prijetno jesti pico.

To uvidiš takoj,
ko se iz vročega sonca
premakneš podnjé,

v času, ko strežejo kosilo.
Tedaj znova srečaš točajko
iz Albanije,

s smislom za dovtipe.
Prijazno ti namigne,
da se presedeš,

saj tam, kamor si najprej
sédel, zakrivaš tablo
z jedilnim listom,

namenjeno gostom,
ki utegnejo še priti.
Nato ti k rdečemu morettiju

prinese še grisine,
da lahko v miru čakaš na hrano
medtem ko si se presedel.

ORGANISTKA IZ TARASCONA

Ob nedeljah
igra na orgle,
v cerkvi svete Marte.

Drobna, krhka,
z lepo prirezanimi
nohti na rokah.

V tistem vročem, poletnem dnevu
je nosila belo bluzo
z dolgimi rokavi.

Četudi smo zamudili
na kosilo, je prijazno povprašala,
ali smo si utegnili ogledati mesto.

Pozorno me je poslušala
in počasi jedla
zelenjavo,

čeravno je nanjo
dolgo, dolgo
čakala.

Ko smo končali
z obedom,
se je kmalu poslovila.

Klavičembalo, poezija,
vibracije, jin shin jyutsu –
Claire.

ČIPS Z ZELIŠČI

To poletje sem v trgovini,
blizu mesteca,
kjer sva dopustovala,
kupila čips z zelišči.

Po večerji sem jim ga
ponudila. Vprašali so,
kje neki sem ga kupila.
Očitno jim je bil všeč.

Bolj kakor med in piškoti,
bolj od sadnega kruha
in domačih
ocvirkov.

Ko sem se vrnila
domov, sem si kupila
pest domačih
ocvirkov.

Pojedla sem jih
neki večer,
ko ni bilo nikogar doma.
Kako so teknili!

MALICA NA AVTOBUSNI POSTAJI

Ker je bil čas za malico,
sva sedla v senco pod drevesi
na avtobusni postaji, saj je tam bila
edina klop daleč naokoli.

Medtem ko sem se krepčala
s kosom s slaniki obloženega kruha,
se je na postaji ustavila tujka.
Ugotovila je, da je zamudila avtobus.

Glasno je tarnala, saj ni razumela,
kaj piše na voznem redu.
Svetovala sem ji, naj glede voznega reda
povpraša katerega od domačinov.

Odšla je. Nato je mimo prišel možakar,
videl, da jeva na klopi avtobusne postaje
in nama zaželel bon appétit.
Zahvalila sem se mu: »Merci, Monsieur!«

MORJE PRI SAINTES-MARIES-DE-LA-MER

S kupom brisač in starim sončnikom
sva prišla na peščeno obalo v kraju,
ki mu domačini pravijo Lei Santei Marias de la Mar.

Tukaj je morje zmeraj hladno,
zato se v njem običajno skopam enkrat,
največ dvakrat.

Toda tokrat je bilo drugače.
Bilo je razposajeno, božajoče,
pljuskajoče in toplo, predvsem toplo.

Dejal si mi, da sem v njem neizmerno
uživala. Zato si me vabil,
naj znova pridem in zaplavam.

Prišla sem in bila dolgo, dolgo
v njem. Pozabila sem na sonce,
in zvečer opazila, da sem po hrbtu rdeča.

Potolažil si me, da ni prehudó,
vzel kremo, me namazal ter rekel,
da si me pripravljen ponovno peljati

na obalo, k Sveti Mariji na morju.

CUNJICE

Ob sobotah na tržnici v Maussanu
odprejo majhno skladišče,
v katerem prodajajo rabljena oblačila.

Rada se odpravim tjakaj
in pomerim to in ono
ter kupim, če mi je kaj zares všeč.

Letos so me povprašali,
od kod prihajam,
saj jim moja govorica ni bila poznana.

Odgovorila sem jim, plačala
in vzela podarjeno vrečko
z nakupljenim.

Zahvalili so se in mi razložili,
da je izkupiček namenjen
bolnim otrokom.

Dejala sem jim, da opravljajo lepo poslanstvo,
se poslovila in se znova sprehodila
po tržnici v Maussanu.

KNJIŽNICA V ULIČNI OMARICI

Ko se vračaš s potepa,
v uličici, blizu kjer dopustuješ,
naletiš na majhno vitrino
s knjigami.

Odprta je, da si lahko
katero od njih izposodiš.
Odločiš se za zgodovinski
roman v nemščini

in ji ga izročiš.
Lahko ga bo brala,
ko bo utegnila. Morda.
Zelo je namreč zaposlena.

Med tem so minili meseci.
Nekega dne si jo poklicala,
ali pa morda ona tebe.
Dejala ti je, da je roman iz vitrine

prebrala. Bil ji je všeč.

»NE MOTI!«

Listek z napisom »Ne moti!«
obesiva vsakič,
ko nameravava v hotelu prespati
večkrat.

Tudi tokrat sva ga obesila.
Menim, da bo sobarica
z goro perila vesela,
ko ga bo našla na kljuki.

Zmeraj v kopalnici pustí
več brisač kot jih potrebujeva.
Letos sva prišla
še s svojimi, za na plažo.

Ena od teh
je bila mokra od dežja,
ki so ga tamkaj, od koder sva pripotovala,
več mesecev hrepeneče čakali,

medtem ko so dan za dnem
zalivali rože in paradižnik.
Sedaj brisačo sušiva na balkonu,
pripeto s tvojimi kljukicami.

Ko veselo plapola z ograje,
opazujem pokrajino,
nad katero se zgrinjajo
nevihtni oblaki.

Kaže da bova morala vnovič
na kljuko obesiti napis »Ne moti!«
in z odhodom počakati še en dan.

Me ne moti,
kajti tukaj je lepó.

VINO IZ PIEMONTA

Kako presunljivo lepe
so visoke cedre
v Canelliju,

pod katerim se
vijejo kilometri
vinskih kleti.

Že desetletje
obiskujem
te kraje.

Tokrat moram
pokusiti vino
iz vinogradov,

ki rastejo
tod okrog,
kajti morda

sem letos
poslednjič
tukaj.

Natisni članek

100 %