STAROST, KAM HITIŠ TAKO NORO?

MARELICA

Oranžna, sladka,
vila sredi noči,
molče me vabiš.
Tvoj obraz zasije –
že z dotikom
te roka užije.

V objemu
mi z angelskimi pogledi
govoriš o ljubezni.

Topel veter se zaletava,
hoče naju zaviti
v modre valove,
povezati s srebrno nitko.

Valovi se penijo,
penijo od besa –
starost,
kam hitiš tako noro?

Opila si me,
v objem si me dala,
s poljubi si me posula.

Pamet si mi obrnila,
vse žalost odvrnila od mene,
cvet nedolžni si mi pod jesen
v naročje vrgla.