VOZNIK PRED PENZIJO Esej ali komedija

Osebe: Alojz Kašman (voznik), Marjan (predsednik komisije), Jolanda (članica komisije), Anita (članica komisije)

Kraj: Sejna soba invalidske komisije na zavodu za zdravstveno varstvo

ALOJZ KAŠMAN: (čaka s še tremi pred sejno sobo na zaslišanje) Kaj pravite, jaz da se bojim? Sploh ne, jim bom že pokazal … Skoraj 40 let sem se mučil in hočem v penzijo. In to takoj! Nobenega zavlačevanja ne bo, jim bom že pokazal!

ANITA: (odide v predsobo) Gospod Kašman, vstopite, prosim!

MARJAN: Vi ste …?

KAŠMAN: (umirjeno, skoraj plaho) Alojz Kašman. Veste, jaz bi rad …

MARJAN: Le počasi, gospod Kašman, gremo lepo po vrsti. Rojeni ste …?

KAŠMAN: Ja, sem …

MARJAN: Datum, prosim.

(Marjan, predsednik komisije, ki je moral preveriti zapisane podatke, je bil potrpežljiv, medtem ko je članica Jolanda, ki je bila bolj nemirne narave in nestrpna, že stiskala ustnici in zavijala z očmi.)

KAŠMAN: Rodil sem se aprila 1951. leta.

MARJAN: Se spomnite tudi, katerega dne?

KAŠMAN: Ja, mati so mi povedali, da je bila nedelja. Tisti dan niso mogli k maši …

JOLANDA: (nestrpno) Poslušajte, Kašman, za nas je pomemben datum. Ali je bila nedelja in če nekdo ni mogel k maši, to ni naš problem. Odgovarjajte na vprašanja jasno in kratko!

MARJAN: (pomirjujoče) Že v redu, samo dan rojstva še povejte.

KAŠMAN: Ja, nedelja je bila … in dvajsetega je bilo.

JOLANDA: (s kisim posmehom) Aha, dvajsetega aprila – takrat je bil rojen tudi Adolf Hitler.

KAŠMAN: (začudeno) Hitler …

MARJAN: Pustimo zgodovino! Torej imate 66 let. Kaj ste po poklicu?

KAŠMAN: Šestinšestdeset let bom dopolnil čez dober teden, gospod. Delam kot šofer in bi rad šel v penzijo.

MARJAN: Razumem. A da boste dopolnili polno pokojninsko dobo, bi morali delati še leto dni. Zakaj se vam tako mudi? Če boste šli predčasno v pokoj, bo tudi pokojnina manjša, veste to?

KAŠMAN: Ja, nekaj so mi v podjetju povedali o tem. In oni so me tudi poslali k vam, veste.

MARJAN: (pojasni) Ne, to ni v njihovi pristojnosti, mi smo dobili predlog od vašega zdravnika.

KAŠMAN: Gospod, bil sem na daljši bolniški in ko sem se vrnil na delo, sem prosil, da bi šel v penzijo. In mi je gospa v kadrovski rekla, naj se zmenim z invalidsko komisijo …

MARJAN: Tako preprosto pa to ne gre, gospod Kašman, postopki so z zakonom določeni. Povejte nam, kako je z vašim sluhom, slišite dobro na obe ušesi?

KAŠMAN: Prosim? Kaj ste rekli?

MARJAN: Vprašal sem vas, kako slišite.

KAŠMAN: Ne čujem vas …

MARJAN: Ah, dajte no, mislim, da ste me slišali. Torej, kako je s sluhom?

KAŠMAN: Bolj slabo, veste … Na eno uho čujem bolj slabo, na drugo pa skoraj nič.

MARJAN: Dobro, napisali bomo, da je sluh slabši, a še v mejah normalnega. Zdaj si pa nataknite te slušalke in ko boste zaslišali zvok, z roko to pokažite. Ste razumeli?

KAŠMAN: (pokima) Sem.

(A ni bilo skoraj pol minute nič, čeprav je naprava oddajala zvoke.)

MARJAN: (strogo) Poslušajte, ali ste slišali kaj ali ne? Šestkrat je naprava oddala zvoke, vi pa sploh niste reagirali. Kaj ste slišali?

KAŠMAN: Prosim?

JOLANDA: (živčno) Kaj se vi mogoče norčujete iz nas?

KAŠMAN: (odločno) Ne, a res slabo čujem.

MARJAN: Kakšne zvoke ste slišali?

KAŠMAN: (se poskuša izvleči) Samo nekake glasove.

MARJAN: Kakšne? Opišite jih.

KAŠMAN: Včasih čujem neke čudne glasove.

MARJAN: Kdaj?

KAŠMAN: Včasih … ko pozabim vzeti zdravilo.

MARJAN: (vrta naprej) A zdravilo je krivo? Kakšno zdravilo pa jemljete?

KAŠMAN: Ne vem … Nekaj za sluh, je rekel zdravnik, da ne bi čul čudnih glasov.

(Jolanda s kislim obrazom strmi v Kašmana in zavija z očmi, Anita in Marjan se spogledujeta.)

MARJAN: (poskuša z novim vprašanjem) Povejte nam še, kako je z vašim vidom. So kakšne težave?

KAŠMAN: Ne vem … veste, bolje vidim z očali.

MARJAN: Pravite, da ste šofer. Uporabljate očala med vožnjo?

KAŠMAN: (se izmika) Ne vedno …

MARJAN: Zakaj? In zakaj ste zdaj brez očal?

KAŠMAN: Nekje sem jih izgubil. Ampak jih bom sigurno našel …

MARJAN: Ste jih že poskušali najti, ste jih iskali?

KAŠMAN: Ne, ne morem jih najti, ker brez njih slabo vidim in ...

MARJAN: (odkima, kot da bi hotel reči, da mu je dovolj) Poglejte zdaj tja, na osvetljeno steklo na steni in preberite črke v zgornji vrsti.

KAŠMAN: Oprostite, ne vidim nobenih črk. Vidim samo rumeno mačko, ki drži nekaj v ustih …

MARJAN: (se huduje) Ne vidite črk, ker gledate skozi okno!

(Jolanda nekaj momlja, zmajuje z glavo in zavija z očmi.)

MARJAN: Tisto ni nobena mačka, temveč bager na sosednjem gradbišču! Še enkrat, poglejte steklo zraven okna in preberite črke v zgornji vrsti!

KAŠMAN: (se spreneveda) Tam … nič ne vidim …

MARJAN: (ki je obupal) Dobro, napisali bomo, da je vaš vid v mejah normalnega. Zdaj pa še rešite ta psihološki test. Izpolnite obrazec in označite pravilne rešitve. Tam pri mizi, prosim.

(Alojz porabi kar nekaj časa, preden odda test.)

KAŠMAN: (zamomlja) Izvolite …

MARJAN: (izdelek na hitro pregleda in se začudi) Zaboga, kaj pa je zdaj to! Navodila so jasna in enostavna, vi ste pa spet po svoje čarali … Vidite, kaj piše pod sliko?

KAŠMAN: (na pol tiho) Vidim.

MARJAN: Lepo piše: prečrtaj tisto, kar ne ustreza sliki. Na sliki so pes, mačka, krava in ventilator. Vi ste prečrtali mačko – zakaj le?

KAŠMAN: Ker ne ustreza besedilu …

MARJAN: Zakaj mislite, da mačka ne ustreza v to sliko?

KAŠMAN: Jaz mislim, da sta si pes in krava prinesla ventilator, da se ohladita, mačka pa ju pri tem ovira …

MARJAN: (poskuša ugotoviti, ali je vzrok za Kašmanovo stanje še kje) Ah, neumnost! Hm, povejte nam, kakšna zdravila jemljete.

KAŠMAN: Imam jih več …

MARJAN: Dobro, katera jemljete pogosteje?

KAŠMAN: Običajno modre, potem zelene, rumene tabletke …

MARJAN: Torej se pri tem ravnate po barvah?

KAŠMAN: V glavnem ja, ker pogosto ne najdem očal in ne vidim, kaj piše na škatlici. In potem mi jih žena sortira …

MARJAN: (ki medtem opazi, da ima Kašman na roki nekakšno čudno zapestnico) Čemu pa to služi?

KAŠMAN: (Nekaj časa menca, potem pa je le pove.) Tu in tam pozabim, kako se pišem in kje stanujem, tu je tudi moj naslov … da me lahko spravijo domov.

(Komisija ostane brez besed, najhitreje reagira Jolanda.)

JOLANDA: Povejte nam, kakšno vozilo vozite.

KAŠMAN: Mestni avtobus. V glavnem.

MARJAN: Torej poleg avtobusa vozite še nekaj?

KAŠMAN: Ja, tudi kamion … Veste, plača ni velika in tako še nekaj dodatno zaslužim …

JOLANDA: (ki se medtem nekaj spomni) Poslušajte, a ste vi tisti, ki je pred mesecem avtobus s potniki zapeljal do mestnega odpada in so morali ljudje tam izstopiti? V časopisu sem prebrala.

MARJAN: Zakaj ste to storili?

KAŠMAN: Nisem bil povsem prepričan, ali vozim za avtobusno podjetje ali za Snago, zjutraj sem pozabil vzeti tablete in …

JOLANDA: (se huduje) Pa kateri bedak vas sili, da še naprej vozite avtobus?

KAŠMAN: Kdo me sili … Silijo me vlada, ministri, tisti tam zgoraj, ki so si izmislili tak zakon, da moram delati do 67. leta. In mislim, da oni niso bedaki …

JOLANDA: ( posmehljivo) Aja. Zakaj pa tako mislite?

Marjan je bil raje tiho.)

KAŠMAN: (zagrenjeno in razočarano) Veste, oni in njihovi otroci se ne vozijo z avtobusom

(Po šali priredil Bruno F. Fras)