Na vsebino

SONETI ODHAJANJA

Ernest Ružič

IZNAD KORENIN

I.

S sklenjenim preplavljenim zaspominom -
zapečaten odblesk sončevih vej -
se škratno lebdeče sprehajam
skozi preperele drevorede ob jezeru.

Vse besede, ki jih poznam
in sem jih izrekel v stoščasto gluho noč,
kličem, vabim nazaj v zavetje predspomina,
kajti natkal jih nisem iz prave abecede,

s čimer bi pridobil pravico do popusta pri nakupu
kravatasto zategnjene zanke okoli vratu.
Zgobezdal, razsejal sem a-je in ž-je,

prekotalil izbobnane sonete v potoku,
izropal čarno črne, ožgano zvite tračnice,
po katerih je vlak z zamikom pripiskal izza ozvezdij.

CESTE

III.

Razpihani oblaki nad drevesi
zadnje postaje nemega vlaka,
ki šklepetaje, sikaje bruha
zgoščeno soparo kot paro,

ki poganja ogromen kup železa.
Spodaj, zdola, je cesta,
ki nima tračnic, ima le okroglaste krogle,
poskakujoče s hriba na hrib

in naprej na zoglenela drevesa.
Razparajoč pisk vabi ljudi,
jih zapira v kletke enega po enem,

streže vijolične napitke,
zeleno skeletne pomaranče
in spozna, da tu ni nobene poti.

VRV

XI.

Zapustil bom most, se po vrvi
spustil nad nabreklo reko,
namočil jutranji časopis me valove
in prebral nočno, zapito kroniko ubojev.

Potrkal bom na vašem pokopališču,
vendar potiho, da ne zbudim zaspanih,
za zeleno cvetočo mejo.
Izpodrezane, štrleče korenine

sanjajo pod debelo ilovnato odejo,
napolnjeno z gosjim perjem in besedami.
V katerih gomazi milijon vijoličnih vprašajev,

in odzvanja množica zagovarjajočih odgovorov.
Izsejati poizkušam pričakovan, ponujen stavek,
očiščen vseh zaprašenih besednih primesi.

ZAVESA

VI.

Izza z barvami mavrice izrisan oblak
je piskajoče prihuljeno pripiskal vlak,
se s sklonjeno, kuštravo in zasivelo glavo
privaljal na secirno, jodasto mizo.

Hišni zapah je dvakrat privit,
televizijski ekran razgalja
dvoglavo dušo pribeglega krokarja,
vonj po prežganih zaobljubah

kaplja skozi cedilo poldnevnikov
in primrka na okamenel portal.
Slika je vklenjena v zlat okvir

nad drevesi visoko visoko jadrajo žerjavi,
ki odplavljajo sončeva žarenja
in pojejo devetglasno vijolično pesem.

PRIPRHUTALA JE

IX.

Navznoter je priprhutala zelena noč.
Besede so se razsule iz tiskarskega stroja.
Le škržat in lastovica in galeb,
so poizkusili izpisati uvodni stavek.

Trepetajoč odmev zvezde jutranjice
kljuvajoč zavije čez preprost, stesan
potočni most. Izpod katerega
skeleče vzletijo sporočila mojega romana.

Vijolično vsebino sem izpisal Hani,
zložil, razporedil in poljubil na lice.
Od tu: ljubezen, rojstvo, krst in poroka s smrtjo.

Na asfalt izsut pepel in zlatega začaranega valja,
dvogovor iznad tja spodaj, v ilovnat zasvet.
Polnoč vsrka stožčastega skovika s predspominom.

SČRNELOČRNO

XIII.

Dolga dolga izvotlena noč je sčrnela.
Prepirljivo zamegljeno prebujanje je sčrnelo.
Vzajajoče sonce je po dolgem črno.
Jutranji časnik ni bil natisnjen, je prečrnel.

Informacije so v kvadrataste maroge sčrnele.
Dopoldan je prepolovljeno sčrnel.
Ura ob pol dvanajstih je brez kazalcev sčnela.
Besede so se prepolovile v besede sčrnele.

Korak v neskončnost puste je spotaklivo sčrnel.
Pesmim ljubezni so misli v zaris sčrnele.
Odzvonilo je neprenehoma za poldan in sčrnelo.

Vijolični stavki so za nazaj in za zmeraj sčrneli.
Pogleda sta pregorelo vijolično sčrnela.
Sanje desetih sanjskih let so sčrnelosčrnele.

(Neizštet ...)

Na katerem oblaku sta se poljubila
izsušena kaplja in izvotlena strela? Sta bila ljubimca
ali zgolj izstrelila strupeni puščici
drug v drugega. Pisala sta lepe pesmi

drug drugemu. Res? Z besedami,
pesmi z molkom, pesmi brez črk iz privida,
le v za-misli in na lebdeči preprogi ljubezni.
Želela sta potovati skupaj in nazaj. Kam?

Tja, v droben, kvadratast mavričen krog
s pogledom v vijolično sonce sredi oceana.
Bila sta srečna! Je dejal glas iz melodije

in postregel s stavki za igro, in prelet lastovice.
Za dramo ali zgolj za krhek cvet goričkega vončina.
Tam daleč, v zarobju odsanjanega zaspomina.

Natisni članek

100 %