ZNANILKA POMLADI

sem vzklila
v zgodnjo pomlad
še zelena
sem vzbrstela
v mlado sonce
močno rumena
sem vzcvetela
v tvoj pogled
rdeča sredi poletja
zdaj venim
zlata v jesen
zimi naproti

si vzklila
rumena narcisa
med rdeče tulipane
si vzklila
drugačna zaničevana
v napoto
si rekla
takšna pač sem
znanilka pomladi
in si ostala

smela sem
odnesti svoje črne misli
na samotno plažo
smela sem
gola zabresti v razigrane valove
se prepustiti mokremu objemu
smela sem
leže na gladki skali
osvajati nedolžno sonce
nahraniti lačne galebe
da bi osvobojena
odkorakala
v svoj navadni
vsakdan

moj talisman je smeh
odpira sončna vrata
mehča oglate misli
plete prijatelje
na krilih smeha
letim k soncu

si počival
na ležalniku na obrežju
v brezskrbni senci
si opazoval
bele oblake lahkotno
so polzeli po modrini
si se umiril
pripravil na ponovno
srečanje z življenjem

si videl
kako sinhrono
se premikajo prsti
po vitkih strunah
si slišal
kako ubrano se prelivajo
mogočni zvoki
razigranih citer
si doživel
kako dobrohotno
se odpira duša
sprejema dar

v žarečem pogledu
odsev sanj in želja
v modrini oči
vonji barve objemi slast
drug drugemu sonce
slepa za svet
in vesolje

pletem pregrinjalo
iz dolge niti bližine
grelo naju bo
ko bo toplota dvojine
le sladek spomin
in si bova blizu

šum nemega valovanja
nežno pivkanje
zaljubljenih galebov
omamni vonj mirte žajblja
brezskrbni sprehodi v dvoje
po mivki po mokrem skalovju
v bližini morja
zmirjena

ob hiši pohojena trava
nekdo še živi tu
nalahno potrkam
zlomljeni glas sprašuje
kdo je
vrata se odpro
vonj samote udari vame

samota
v kotu izbe ždi
lačna tujega kruha
v kot zalučam smeh
da izpuhti