Na vsebino

SVOJI VRANI SEM IZTAKNIL OKO

Jure Drljepan (r. 1953)

MISLI POD ČRTO

svoji liniji
sanj
vztrajno slediš

od daleč

življenje
z dotiki napajaš

upanje
v kaos pomenov
seješ

horizonte
velikih besed
v hrepenenje
odevaš

misli neubogljive
pod eno črto
zlagaš

a one še vedno
mežikajo
razmetane

po provokativni
nesramni belini
papirja

NOKTURNO II

plameni sonca
so vžgali
nebo izza zvonika

požar gasijo
oblaki

po pločniku
stokajo
mokri koraki

iz soseščine
lajež
vonj
po španskem bezgu
in praženi čebuli

večerne ptice
na nebu
z rokami dimnikarjev
rišejo noč

MUZA NA DOPUSTU

svinčnik v roki
kakor veslo
brez čolna

plujem
po praznini
črk

praskam omet
z beline
papirja

nočni psi
zaman čakajo
na kost

čas bulji
v urne
kazalce

muze pa ni

NESPEČNOST

močan piš nespečnosti
je razkuštral trepalnice
in odpihnil sen
s priprtih vek

skobec vesti
in grenkih spominov
je zasadil kremplje
v bitumen noči
v zaspane oči

tvoj obraz
moj dvolični angel
znova in znova
trepeta
vklesan
v temni marmor
spominov
ko vlažni prsti vetra
pred oknom češejo
črno grivo noči

po neštetih prežvekovanjih
do onemoglosti
prežvečenih dvomov
beločnico nespečnosti
so razklali
čekani zgodnjih ur
in razlili nje želatino
po dlaneh
jutra

svinčene sanje
na zrkla so padle
ravno takrat
ko je budilka
začela
parati ušesa

takoj je obmolknila
razbita
pod mizo

OSAMA

samota kakor megla
vdira v vene
in prazne
sobane duše

duši vsako misel
in jo meče
v temno brezno
svojega drobovja

odsotnost dogodkov
v sanje zaziba
želatinasti čas

na skodrani jasi
dolgočasja
kosci zraka
z navideznimi kosami
kosijo

od takrat
ko so orlu smeha
usahnile peruti
z alabastrom tišine
zalita ušesa
lahko slišijo
le zamolkle odmeve
korakov
pod listjem
sivega asfalta

besede na pragu
čakajo
da se odprejo vrata
da pretrgajo to
jeguljasto tišino

to tišino
ki vztrajno prihaja
sama sebi
naproti

IZTAKNJENO OKO

medtem ko papirna letala
plujejo
po reki
gnev bo kapljal
s solzami
iz oči

usoda bo krožila
kakor galeb
s kamnom v srcu

kakor nočni metulj
nad plamenom
sveče

bes in nemoč
bosta lajala
na mesečino

svoji vrani sem
iztaknil
oko

ZA NOVE BOGOVE

mladice zgodovine
so se razcvetele
a neke sence
kradejo smerokaze
iz labirinta spominov

na pomoč kličeš
dedala iz knososa
medtem ko tvoj
prebujeni ego
pometa
zasmetene stranpoti
vrnitve

odpiraš pore
na oleseneli koži
hotenj
a otrplo telo
postaja izvir
afroditine
duše

skrivnostna roka časa
v krošnjah
nove cvetove riše
in temne oblake
z devaninega obraza
briše

misli kakor čebele
romajo
s trna na cvet
in pelod upanja
nosijo plutonu
v svet
tvojih korenin

ti pa presunjen
od mrtvila puščave
v očeh
današnjih bogov
s kanglico vode
ustvarjaš oazo
za nove
bogove

PESNIKOV DOM

danes je četrtek
štiriinštirideseti četrtek
tega deževnega leta

štiriinštiridesetič
curlja skozi strop
štirje dežniki
nad tvojo mizo
in posteljo
niso zadosti

tvoje stare pesmi
ubesedene na papirju
razlivajo se
kakor modrikaste solze

na stol
kapljajo
in modri akvarel
slikajo
na zmečkanem prtu

poplava se bliža
leseni ograji okrog hiše
le nogavice na žici
v kotu
so suhe

zlom nebes
se zliva v globočine
tvojega zloma
ti pa mokrih nog
žejen
čakaš
na poplavo misli
na poplavo besed

v glavi suša

že štiriinštirideset dni
kapnila ni
ena sama beseda

Natisni članek

100 %