SKOZI ČAS

Potujem tiho skozi čas
in spotoma lovim spomine,
prešernost iščem, znan obraz,
besedo ljubo iz davnine.

A smeha, petja čuti ni,
podobe jasnost so zgubile,
beseda pisna rumeni
in topla dlan se je shladila.

Minljivosti skrivnostni svet
nerad v sedanjost se odpira,
zato spomin le v mrak cveti,
pod svetlim soncem pa umira.

KROGOTOK

Sonce vsak večer zahaja,
poslovi se in zaspi,
zjutraj pa ponovno vstaja
in spočito zažari.

K miru leže pamet vsaka,
da ji moč ne odpove,
duh stvarilen naj počaka,
da napolni se srce.

Kroženja so tista sila,
ki v naravi so doma,
za življenje pa pravila,
ki jih človek naj prizna.

Utrujen leže na zenit
nebeški potnik – poln krvi ...
Poslavlja dan se v mrak zavit,
počaka luno – in zaspi ...

Med pinijami vlada mir,
ko zlijeva se v toplo noč,
ljubezni listava brevir
in plah objem postaja vroč ...

Nevidni pajek mrežo splel
skoz rožni svet je do nebá,
Orfej pa v strune je zapel:
Srcé je sŕcu reklo da!

Iz zbirke »Nebine«, Likus, Maribor 2007.