BELA PISMENKA
haiku
z belo pismenko
se na safirno nebo
podpisuje Bog
pomrzla trava
v divji nasladi lega
s pohotnim vetrom
premrla luna
na robu stare strehe
meri moč burje
februarska noč
vtika ledene noge
v bele copate
nedeljsko jutro
burja med zvrtinčen dim
čečka svoj podpis
lupina lune
se lahno pozibava
na valu noči
zbujeno jutro
nemo škili na uro
noče še vstati
stasita breza
mrak ji pohotno polzi
čez bele boke
sončen popoldan
cedi toplo medico
brajdam prek neder
zavistna luna
z blodnim očesom strmi
v sončevo avro
ČEZ GRBO MOLKA
sedoka
Čez grbo molka
sramežljivo curljajo
prisiljeni nasmehi.
V temnih zenicah
skrivenčeni odsevi
jeklenijo od strahu.
BELA JABLANA
Tanka
bela jablana
trepetaje zajema
aprilsko ploho
mehak šepet zavijam
v malce skrivnosten nasmeh
Pomladni veter
oblači bister potok
v regratno seme.
Na prodišču svobode
puščam razbrazdan spomin.
Jutranja zarja
ob čaši rose medli
v naročju sonca.
Z nasmehom vsajam radost
med korenine ega.
Spreten ples prstov,
tipkovnica združuje
črke v splet besed.
Skozi misli pretakam
neizživete sanje.