UTESNJEN V SONETU
MOJA PESEM
Začutim jo, kako tu v meni bije,
spletena v tkivo mojega nemira.
Rojeva se, a hkrati že umira;
utrinek je, ki žélja ga ubije.
Iz brazde bolečin naj ona vzklije,
naj žejnega me vodi do izvira,
da skupaj zlijeva se v soj večera,
in vtkana v zvezde, v noči spet zasije.
Ponovno bodo zrasla moja krila,
da poletel bi preko polj navdiha,
ki ga je slutnja z žalostjo pokrila.
Naj moja duša mirno spet zadiha.
Naj mehki bodo verzi kakor svila,
ki vzplapola, ko veter nov zapiha.
TIHOŽITJE
Ko veter razprši oblake suhe
in hlad se naseli pod kožo mraka,
nebo ponikne spet v globine gluhe.
Nenadoma ne slišiš več koraka ...
Le ulica sprehaja mesečino.
Tišina se utopi v očeh somraka.
Polzi temá kot gosto, črno vino
po žilah že opitega nemira,
kot da želi razbarvati sivino,
ki kot tančica mi pogled zastira.
Na medle misli spet sadim poletja,
čeprav jesen me na vso moč prezira.
Zatipam kalček novega spočetja.
Se v meni spet razpirajo socvetja?
PESEM V MENI
Še včeraj si bila le misel mala,
globoko v meni, plaha, hrepeneča,
kot suha trska, krhka, komaj tleča.
In zdaj, poglej se - pesem si postala!
Podrast nemira v hipu si požgala,
tesnobna gmota je že vsa goreča.
Se žalosti talijo hladna pleča,
v očeh plamene nove si prižgala.
Sedaj goriš, toploto spet razdajaš
kot kakšno sonce; nesebično, silno.
V vesolju praznem sproti se ohlajaš,
a le zato, da v verzih spet obilno
me s čustvi blago nežnimi oplajaš;
v njih najdeš zatočišče tolažilno.
MOJA PESEM 2
Na tnalu sanj obglavljam hrepenenja,
peščena jutra stresam v misli prazne,
iz brazd neba pa grome neprijazne
presajam v nove lončnice življenja.
V brezdušne solze mojega ihtenja
prilivam grenko-sladke pesmi razne.
V tišini utopljene, neopazne,
zgube se v strugah tujega drhtenja.
Če kakšna kaplja razmrši gladino
postane duše tvojega izvira,
začutil boš pekočo bolečino,
ki trga opno mojega prezira.
A hkrati z njo zaslutil še milino,
ki vir je vrelcu večnega nemira.
UTESNJEN V SONETU
Pletena noč, obrobljena s samoto.
Pogrnjen prt. Gori na mizi sveča.
Zbledena senca v tihožitju speča.
Odgrnjen molk zavija se v goloto.
Nemir besedam srka vso toploto.
Ihtenje jim razgáli hladna pleča.
Prezir ji ne pusti, da pesem tleča
drhtenje spremeni v ognjeno gmoto.
Visim brezbrižno na vešalih dneva,
bingljam nalahno v sapici trenutka.
Živim neslišno, krik pa v meni zeva.
Cingljam v tej mrtvi pesmi brez osnutka.
Bledim v teh tankih verzih brez odmeva.
Strgljam črnino s hladnega občutka.
kljuni ptic
in koščki reke
vse ostalo
je tanek poltrak
od ognja
do broširanih senc
v meni
se zadnje čase
razrašča stopnišče
OČRTANA
za steklenimi vrati stojiš
obrobljena samo s svinčnikom
gola kot dež
kapljaš na okno
tap-tap
sinhrono
z utripom brezna
v meni NEDOKONČANOST
danes
sem nekaj drugačnega
nekaj
kar je še najbolj podobno
socvetju
ali hrbtni strani ogledala
sem nekaj
kar je lahko gladina
ali pa strop moje sobe
gledaš me v oči
in vidiš sončnice
ki so prah
čutim
tvoj svež vonj
po krdelu belih listov
a jaz
padam
in se niti približno
ne končam
ZAHVALA
besedam
tišina
utesnjenost
hrepenenje
nemir
vesolje
in praznina
se na tem mestu
želim javno zahvaliti
ker ste mi bile
vedno na razpolago
ko so vas moje pesmi
najbolj potrebovale
brez vas
bi bilo
moje vesolje
tudi v resnici prazno
poslavljam se od vas
a vedite
rad vas imam
DOKLER NE MINEŠ, BOM VEČEN
razparal bom
tvojo gladino
da iz tebe odtečejo
vsa zapuščena brezna
in zaprašeni odsevi
potem
se bom ogrnil
s tvojo globino
v kateri
se počutiš
tako varno
dihal te bom plitko
da po kakšnem nesrečnem naključju
ne zajamem
tvoje neskončnosti
v celoti
ŠE ENO JUTRO
prazna soba
stene brezbrižno molčijo
v prepogib tesnobe
skriješ svoje vesolje
NEIZBEŽNOST
prazna soba
stene brezbrižno
mulijo tišino
z nepokošenih senc
prameni noči
zdolgočaseno
valovijo
v samoti
in nekje tu
kot tujek
v očesu
tihožitja
sem jaz
vklesan
v to praznino
se ne morem premakniti
da odprem okna
da prezračim
zatohle oči
da odstrem prah
s preproge
rdečeličnega jutra
ki neizbežno prihaja
na sproščen klepet
ob kavi
PROSIM, ČE LAHKO UMREŠ
oprosti
samo danes
sem še sam sebi odveč
zato te prosim
če lahko
umreš
saj ne zahtevam veliko
samo izgini
iz mojih
zmedenih besed
iz zaskorjenih opilkov
nerodno izklesane
tišine
iz te
brezsmiselne večnosti
v moji glavi
samota
je sicer pregosta
da bi se lahko
oba hkrati v njej
razredčila
a razumi me
pretesna si
in ne pustiš mi
v miru izkrvaveti
jaz pa rabim mir
da napišem to pesem
NEDELJA
mrak razžira
peščene oči
ki breztežno tavajo
po stropu spalnice
zavese
s podočnjaki do tal
lenobno zastirajo
brezčasje
dan
kot po meri zame
ogrnem si ga
čez rame
da izginem
ravno za toliko
da me zgrešiš
ko padaš name
1. 01. 2011 00:00
točno opolnoči
sem se
visoko
nad ledenimi vzdihljaji
raztreščil
na prafaktorje tišine
grlo neba
me je izkašljevalo
kakor da bi mu bil odveč
košček za koščkom
v odprta usta
praznine
NE VEM TI IMENA
prihajaš vame
vsak dan znova
nepovabljena
s skuštranim nasmehom
s preplašeno senco
v naročju
z bledimi očmi
pripetimi
na ušesi hodnika
v predsobi hrepenenja
sezuješ besede
preden vstopiš
PREČRTANKA
s krošnje moje poezije
padajo usahle besede
na hladno belino
današnjega večera
Ne puščaš sledi
ko odhajaš
čeprav se z vsakim korakom
bolj ugrezaš vame
NEKJE DALEČ STRAN
nemočna
ujeta med dlanmi
hrepenenja
plašna
v krhki lupini
tesnobe
neslišna
v ranjenih šepetih
zidov
nemirna
v mehkem objemu
breztežnosti
molčiš
ker besede
razjedajo kožo
tvojih plitvih
vdihov
POPOLNA PESEM
ta pesem
je popolna
vsaka črka
posebej izbrana
vsaka misel
skrbno izluščena
brez nepotrebne navlake
obložena
le z najboljšim prelivom
ubesedene tišine
vedno ostra
navzlic
granitni koži pesnika
ta pesem
te vpija
v opno vesolja
ki nabreka
kot zamašena
neskončnost
v večnost
A TI NE SLIŠIŠ
odhajaš
skozi mene
kot preplašen
trenutek
delaš se
da zate
večnost
ne obstaja
in da so
besede
le nujno zlo
kot zložljivo
nebo
ki ga vedno nosiš
v sebi
a jaz
rišem
tvoj nasmeh
na prhka platna burje
in pišem
pesmi
na razpenjeno tišino
obale
zate bučim
kot srce
premajhnega vesolja
DRUGAČE NE ZNAM
to pesem pišem
ker drugače ne znam
trgati srca
svojim kamnom
bledo jutranjo skorjo
luščim
s preglasnih besed
ptice spolzijo
skozi zlomljeno nebo
s polnim naročjem
nagrobnikov
kričim objeme
PRED DIHOM PESMI
ne morem dihat
ker si mi nekam skrila
vsa okna
zatohlo je sedaj
v tej najini sobici
brez sten
kri
ki kapljaš
na mojo belo majico
čutiš prijeten vonj sivke?
zunaj kapljajo oljke
na bledo polt njive
poletje bolšči
v joške pomladi
kam sem
za vraga
danes založil vse besede?
lepo te je božat
čeprav sploh še ne obstajaš
pesem
MOJA NEDOTAKNJENA PESEM
ne uporabljaj krvi
v moji pesmi
ni lepo
pa še težko se spere
danes merim vlago
v tvojih besedah
razmišljam
da bi v sobo
namesto omare
postavil tornado
v majhne stekleničke
vlivam razbeljeno deževnico
na balkonu sušim ptice
po receptu starih babic
samo za hipec umrem
pa si že vsa živčna
NAJ ME KDO NAPIŠE
v tej tesni sobi
brez oken in sten
strastno objemam
svoje plišasto življenje
molk vztrajno izpira
besede z ust jeseni
zato so moje barve prazne
in dnevi samo očrtani
s topo konico nemira
ovit v krhko pajčevino
neizpovedanega
čakam
da mi nekdo
izsesa praznino
USEDLINA
v kožo si vrtam
mirno gladino tišine
v oko si stresam
žerjavico noči
sesedam se
v tvoje plamene
vame kapljaš
drobim se
postajam prah
svoje utesnjenosti
TI, VESOLJE
ki se tako brezbrižno
čohaš po svoji praznini
in zdolgočaseno
ugašaš zvezde
na premehki koži
neskončnosti
na skrivaj
si na svoje črne veke
sipaš bleščeče galaksije
ujetnik
svoje lastne svobode
iščeš izhod
v črnih luknjah brezčasja