Seveda se ga spominjam. V mraku mi je prižgal cigareto. S prsti dišečimi po prekajeni svinjini. <* * *>
»Iz te moke ne bo kruha,« sem si rekla. Stal je v soju edine svetilke, pa se je že zdelo, da je odšel. <* * *>
Svetle dlačice na njegovem stegnu, s težko roko na mojem trebuhu, da se nisem mogla obrniti. <* * *>
Madež črnega vina na mojem belem modrcu. Bere verz, ki ga je prebral že tolikim prej. <* * *>
Ponižno zre v moj profil. Luskina kože mu drhti na golem gležnju. <* * *>
Skočim z vlaka, oznojen koder mu popravim s čela. Pravi, da bi še prej šla na pivo. <* * *>
Zazrt nekam v grmičevje, kot da me zabija v še vedno hladno pomladno prst. <* * *>
Ko se dotaknem vročega kamna se nenadoma pritihotapi njegova roka pod mojo dlan. <* * *>
Pustim, da me kliče z napačnim imenom, vabi z nestrpnim gibom. <* * *>
Rjuha trdo napeta okrog hladnih ledij. Koža na hrbtu bolj gladka od moje. <* * *>
Srdita sapa se požene v sobo, ko stopi do mize in vrže drobiž v okrušen pepelnik. <* * *>
Pozabljam, kaj pravi, ko grebe s pogrizenimi nohti po sršeči bradi. <* * *>
Lahko se prelomim kot žalosten cvet prek njegovega hrbta. Vedno me varno prenese na drugo stran. <* * *>
Iztrgam vse liste, spraskam vse znake iz knjig po katerih je vlekel z oslinjenim kazalcem.
Ovratnik se zavihne, zvleče s seboj nekaj las. Jih zvozla daleč od prstov. <* * *>
Predal zevne v zadregi, ko opazi, da je boleče zadel ob moje koleno. <* * *>
Knjiga zalista v svoje strani, kot ptica, ki si perje čisti. Zdirja v zadnje poglavje. <* * *>
Zvonec si prst v tišino prikliče, da od pobalinskega brlizga vrata zdrsnejo s tečajev.
Rečem si: Branka in Janez nista na počitnicah. Nebo ju več nazaj. <* * *>
Na Bertinem grobu okrogli kamenčki. Rečem si, nikoli si več biserne ogrlice ne nadene. <* * *>
Pavle se nikoli več ne bo predme s črnim kolesom zapeljal. Nikoli več, si moram reči. <* * *>
Jeseni si rečem: teta iz Svete Marjete ne vkuhava več sliv in marelic. <* * *>
Pikaste kopalke lahko mirno pozabim, nase jih več ne spravim, si to poletje rečem. <* * *>
Zadihana več ne poležem pšenice po veselici za vasjo, nikoli več, si rečem. <* * *>
Na tej poti so me že tolikokrat Videli, morali bi me prepoznati, si rečem. <* * *>
Pri tej hiši se nihče več ne spomni, da si nekoč pri njih vedrila, si rečem. <* * *>
To drevo ti ne ponudi veje, da se mu v krošnjo povzpeš, si moram reči.
Delam se, da mi je vseeno, ko kavo v lijak zliješ. <* * *>
Obstanem ob izložbi, kot da mi ne trepeta v trebuhu, se delam. <* * *>
Pecivo položijo predme, delam se, da se grejem v njihovi domačnosti. <* * *>
Dotaknejo se moje roke, delam se, da se mi od hvaležnosti rosi oko. <* * *>
Vodijo me skoz svoje sobane, da bi kar legla med njihove rjuhe, se delam. <* * *>
Delam se, da se ne oziram, ko jim sledim po njihovih ulicah. <* * *>
Vlačijo me v votline svojega življenja, delam se, da jim sledim kot radoveden otrok. <* * *>
Utihni že vendar, le delam se, da ti ob nogah vsako besedo prestrezam. <* * *>
Tudi tokrat ti le odpisujem, le delam se, da ti pišem. <* * *>
Ne pogleduj me veselo, le delam se,, da mije dobro s teboj.
Mirno hodijo mimo, z nedeljskim soncem v hrbet. Vidim kostanj, ves otrpel svoje cvete drži. <* * *>
Sežejo mi v roko, do obrvi me s pogledom začrtajo, zatem jim poniknem za rob fotelja. <* * *>
Nagne glavo, da me pomiri s poslušanjem, moje besede raztreseno z rokava pobira. <* * *>
Ptica razprostre krila, v zadnjem trenutku si premisli, da bi mi na ramo sedla. <* * *>
Mahajo mi v slovo, do praga si nasmeh na ustih nesejo, potem nestrpno za menoj zaklenejo. <* * *>
Varno po plitvinah bredemo, vljudno pripravljeni, da se v hipu na breg vržemo. <* * *>
Z njim je tako: potrkaš na dver, pa te potegne skoz okno v izbo gorečo. <* * *>
Hiteli so odpirati okna, da bi pregnali vonj po prežganem, počrnelem do kosti. <* * *>
Celo noč so belili, ko sem zjutraj prišla, je iz kotov še samo malo mrmralo. <* * *>
Ta pomlad me ne preslepi. Za hrbtom bič skriva Jaz vidim vse.