MEDPLANETI

Nastala sem v notranjosti zemlje.
Z golim očesom zapaziš moje tanke
sloje.

Saj sem samo. Pepelnata zrna.

Samoumevna ploha.
Veter brije skozi raztrgane zavese.
Včeraj je bila polresnica ali množično
slovo. Vse je le površinska napetost in
skupaj ne bova zavzela obliko posode.

Rosišče.

V medplanetarnem prostoru.
Vibriraš v vakuumu.
Nikoli nisi prazen prostor.
Nikoli ne vsebuješ ničesar.

Vendar niti tam nisi popoln.

Zadnji spust.
Spodaj je jezero. Popolnoma okroglo.
S severne strani prihajajo živali.
Kam na izlet, me vprašaš.

Požiralnike bova spustila.
Ležeča na dnu presihajočega jezera
molčiva med travišči. Z vseh strani zaprta.

Izbrisal si teksturo. Razmerje niha.
Vetrnice so. In klopotci.
Podoba je ukradena iz vitrine. Ideja
pohabljena. Popisal si tri liste papirja.
Navdih. In jaz kot kruljenje v črevesju.

Stokanje žensk ne prenese dežja. Solze
pač. Prvi dan si pozabil povedati.
Ko si se razpolovil kakor celica.
Da bom jaz ena izmed osmih kromosomov.
Vinske mušice.

Vsebina kosti ni pomembna,
saj te tanka sipina varuje.
Uravnavaš svojo plovnost
dokler se ne potopiš
kakor Trieste v Marianski jarek.

Izmeriš mojo globino z bencinom.

V ravnini ne morem biti ukrivljena.
Vem
     uspelo vam bo razbiti obliko moje razsežnosti.
     ampak še vedno bom imela škrbino.
Tekla ob vznožju stene. Malula.

V obliki drevesa me preiskuješ.
Morda se zavedaš, da nikoli ne bom
prišla iz črne lune.
Sklicujoč se na predhodnost lahko
zdaj mirno zakolješ mojo maternico.

Rdeče grožnje mi tečejo po žilah.
Znotraj je le še izcedek konstrukcije,
ki razkriva lažnost.
Tvoja pozornost ne zadostuje pokorščini,
a z vsakim dotikom svetleje doživljam smrt.

Nihče me ne more peljati tja
odkar je smrt pod kozolcem
izgnala vse ptiče.
Nihče me ne more peljati tja
kjer pokanje s sklepi prstov
ne povzroča resne bolečine;
kjer prihaja do preskokov
prostega telesa,
kjer so jutra osvetljena
z odbojem svetlobe bližnjih zvezd.
Kjer se rodiva zgoščena v meglicah.

Prepričevanje, da ostanem- da ti
ostaneš. Kje?
Ker ti ne upaš zagrabiti
belega zajca za vrat.
Je nož preoster, si rekel,
če bom sam, zajca ne bo toliko
bolelo kot če sva dva.

Nespečnost v razsutem pepelu vsrka
sanje prejšnje noči, ko te nihče ni videl
bežati. Pred sabo imaš kos suhega kruha,
ki ga ne moreš pojesti, ne da bi se ranil
s skorjo.

Okna so odprta, čeprav zrak počiva pred vrati.

Po dolgem večeru zaspiš v postelji, ki ni bila
tvoja, odkar si zapustil tavanje po gozdni jasi
in potok, v kateremu si se potapljal in dihal
s škrgami, ti ne zagotovi ustrezne količine kisika,
tudi če imaš odprta usta.

Izmenjuješ skozi kožo njen vonj…

… njen vonj spreminjaš v sebe, da ga ohraniš,
a ko se pod vodo zaprejo okna, tudi ona izdihne

Visoka roka ne doseže iste police.
Spodrsljaj tik preden se les izsuši;
ko se gozdovi usmilijo tvojega joka.
Čeprav nisi drevo, ki ga bo nekdo posekal.

Je molčanje vej.

V formi kipa vzdrževana.
Raztreseni udi čez rob postelje razlivajo
drugost.

Ne bo dolgo, da bom pod svojo streho
kašljala drobovino
Boštjana.