SONETI DOMOVINI

MURA

Izvira Mura daleč na zahodu,
v gorah Alp in v deželi tuji.
Nje pot je kriva in v ozki strugi,
dokler se ne usmeri proti vzhodu.

Preteče lepo apaško kotlino
in mesto Radgono v toku mirnem,
da se pod Radenci, v sponu silmen,
kot besna kača zvije čez ravnino.

Na svoji krivi poti, ko je voljna,
vali se hladna, siva in nemirna:
brzic, tolmunov in vrtincev polna,

ujeta med bregova, nizka, plitva.
Ko jezna, besna preko bregov stopi,
poplavi vse, kar ji stoji na poti!

Se struga Mure ya Veržejem skriva
za gosto šumo, kjer drevesa stara,
razbičana od ujme in viharja,
polomljena, okleščena inkriva,

upirajo se smrti, časa zobu.
Polmrak in težka vlaga, štori trhli,
grmovje gosto, plitve bare, trni,
bore se za obstanek kot v krogu

razpada in hotenja po življenju.
A tu in tam se sončni žarek zlati
prebliska skozi krošnjo v helenju,

na jasi čudoviti in prekrasni.
Ta svet lepote, mraka in skrivnosti
prevzame vsakogar, kdor vanj kdaj stopi.

Ob desnem bregu Mure, čarne reke,
ki teče v ovinkih čez ravnino,
vse dalje proti vzhodu, v daljino,
je Mursko polje, kras Slovenije lepe.

Na jugu polje se v hribe dviga;
ti polni sadja so in vinske trte,
ki daje žlahtno vino prve vrste,
pomirja žalostnega, upe vliva.

Po polju samem se vrstijo njive,
gozdovi, travniki, zeleni logi,
vasice sladkega imena, krite

s slamo stare hiše za topoli.
Slovenci dobri, pridni tod živijo,
ravan pa vsak pozna kot Prlekijo.

Za Cvenom Prlekija se izgublja,
tako kot mura, v daljave vzhoda,
ovita v modrino nežno svoda,
med polji in gričevjem Medjimurja.

Očem enaka je lepota kraja,
na prleški in na hrvaški strani,
vendar uho v govorici drugi
lahko razloči, kje se ta nahaja.

Ve vsakdo, da je lepo polje mursko
le majhen delček plodne in bogate
ravnine, ki se širi čez Vogrsko

in Donavo v Tatre in Krpate.
Je voda morja tukaj valovila
in njega dno Panonska je nižina.

Očem se cerkev Stegega Križa skriva
za staro šolo in košatim drevjem;
med lipami in hrasti ter jelševjem,
le vitki stolp se preko krošenj dviga.

Razbičan od viharjev in trpljenja,
ves siv od starosti, a klen, kljubuje
naravi in strastem ter oznanjuje
s svojim milim zvonom čas življenja.

Razlega njega glas se čez ravnino,
ko se ob jutru zvezdežar izgublja,
ko sonce izžareva vso toplino,

ko dan se z večernim mrakom menja;
do Bunčanov, Kokoričev, Lokavcev,
Ključarovcev, Veržeja in Odrancev.