PREKLETE PESMI

1.

Pesem ne sme postati
oglata pripoved
v zamolčanih ostenjih jezika:
plešasta starka
pod plahto gnijočih oči!

Ker takrat, kadar jočejo rože,
se majhna, izmišljena luna
tiho premika med smreke,
med sajasta bruna spomina,
da se umedi do noči.

V njenih ožarčenih ustih
se plašno premaknejo zvezde
nerazložljivih besed,
da se v obrobju večera
zapišejo same od sebe
z nedoumljivo pohoto
v star in izrabljen račun.

2.

Kje so ugasla ognjišča,
ki skrivajo
sence v zamolklih tolmunih očesa:
metafore dneva,
ubite v plazmi strasti?

Pod mehkim obokom lobanje
se lomim, prebičan od smeha,
s citati vrhunske obsodbe
in s tihim, lanenim okusom
v svojih grozljivih zobeh!

V mojih molčečih zapiskih
so skriti previdni prividi
pred rojstvom ubitih otrok,
zaznamovanih s križem pozabe,
ki običajno ponikne
in se ob drugem času
pojavi na novi golgoti.

3.

Kot preperel pergament
je šinila
skozi srhljivo sočivje večera:
zapoznela ptica,
tankonoga, osivela prepelica!

Za mojim drobljivim zobovjem
je legla v izbo pohote
med jalove sunke vreščanja:
z otožnim, kosmatim pogledom
nad gnezdom razjarjenih muh.

V njene ošiljene boke
je planil baržunast nasmeh
mojih ohlapnih ostrog:
spočela sva sivkasto jutro,
ki se je še pred poldnevom
sprevrglo v izjemno smrdljivo
in gluho polarno noč.

4.

Zamolkli častilci malikov
zanikajo sence
z izgovori žepnih zrcal:
nerodni tatovi
z rokami v božji lastnini!

Ko se upogibajo stene
vročih podzemnih zakladnic,
se plaho umaknejo vase,
med svoja zveneča imena,
kjer z verzi oblepijo smrt.

Tam tiho mrmrajo zakletve
počasnih, izpraznjenih ur
pod srpast nebesni obok:
da bi zatajili menjavo
spolzke in črne krvi
za neprepoznavno samoto
odprtih, a slepih oči.