ZALJUBLJENOST

Pridi, v modro-belih oblačilih
široko se nasmej,
da zasije tisti jantar v tvojih očeh.

Jaz te bom čakala v rdeči obleki.
Peljal me boš v vinograd,
kradla bova grozdje,
hodil boš v breg pred mano
in mi podajal roko,
in se mi smejal.

Nosil mi boš vijolične jagode
v usta, s svojo močno
moško roko,
še zagorelo od morske soli,
grabljenja sena.

Gledal me boš razigrano,
z očesom, ki ne prenese dolgčasa,
kot mladenič,
ki ljubico prvič pelje v svoje kraje.
V srajci z zavihanimi rokavi,
ovratnikom, razprtim do prsi …

Rekel mi boš, naj si sezujem čevlje,
da naj s prsti brodim po travi.
Smejala se bova, ko nama bodo med prsti
zrasli šopki trave.

Stisnil boš eno jagodo in mi jo
vtrl v vrat, v dolgi sledi …
Bom dišala po jurki, omamno.

Metal mi boš sladke jagode
v visokem loku v usta,
Lovila jih bom in vse ujela.
S poljubom ti jih bom vrnila.
Za nagrado me boš do vrha nesel…
Tako čez eno ramo,
jaz pa bom cvilila in mahala z nogami:
Daj, spusti me …
Svet bo tekel v drugo smer, za mojim pogledom
bodo ostajale tvoje stopinje, od rose
mokra pohojena trava,
zmučkane jagode grozdja.
Vrti se mi!!!

Pel si boš neko pesem,
Mogoče …
Na vrhu me boš prijel okol’ pasu in mi pomežiknil,
da bom zardela kot mak.

Zasopihana se bova vrgla v travo.
Oba z rokami narazen.
Nekje se bosta našli.
In tako obstali.