TAVANJE

MMMMMMMMM

kako prisolil bi ti
en poljub v mraku,
pa čeprav mi praviš,
da jih je preveč,

oooooooooo,

z zobmi bi strgal
ti obleko,

šeeeeeeeee,

z ugrizom zaznamoval
tvoj vrat,

uuuuuuuuuu,

počasi se spustil
s poljubi bi na gričke,

daaaaaaaaa,

vzdihljaji nežni
prerastejo v krik,

kooooooooo,

tvoji boki
zanihajo v ritmu,

uuuuuuuuuh,

napeti koži,
kako donita svoj tam-tam,

mmmmmmm,

najraje bi
utonil vate.

NEVIHTA

Napotim se vate,
naskrivaj obiščem cvet,
rahel vzdih,
opoj draži,
dotik vršička
sapico zavzdihne,
vzdihe vzvalovi,
vršanje vihar napoveduje,
močnó in še močneje,
nevihta razdivjana
zamolči vzkrik

silovito plapolanje,
gon vršanja,
grom
in naliv nenaden

polagoma nastaja
le tišina,
umirjen cvet drhti
in zapusti me dih.

TAVANJE

Tu sem,
na veselja zvezdi
prižigam svečo,
pokleknjen na
klice vesti.

Ni noči,
le temà,
ni dneva,
le svetloba,
hrup tišine,
podoba v razblinu.

Bežeč pred sabo,
zadihanih dražljajev,
lovim poslednjo
neizprosnost.

Dogoreva čas trpljenja
in
bolečine plamen
me utihne.

POHITI

Odžejaj se z vodo,
da prej je ne zmanjka,
globoko vdahni,
dokler še lahko,
ne plaši
lune na nebu
in ne izzivaj
sonca v zenitu.

Pomisli na pande,
prispevaj vsaj voljo,
ne skopari z darovi,
za praznik zapoj,
ko izteče se čas,
bo vsega premalo,
vse se še da,
ni še prepozno,

zasmili se Bogu.

Lektorirala: Petra Gabriel