KRATKO
Prikradlo iz uma
V bledih štrcljih
Se je zbrala beseda.
Odmevi iščejo
Izgubljene glasove
Od ust do ust.
Stojte, zablode!
Moja zvonko maršira…
Jo slišite?
Ograjena beseda.
Ko se napoti v višino
Odpade opora.
Kako veličastno!
V treh malih vrsticah
Izpisati se. * * *
Strnile so se misli
Vzdolž zvezdnega obzorja.
Ognjemet barv.
Praznovanje
Groze. Mrtvi žive
V snu pokopavajo.
Z zamahom roke
Izginjajo zvezde in svod.
Ukradena neskončnost.
Buden sem.
Iz omotičnih oči
pade zvezda.
Svetlobo sem pogoltnil.
In temo. Že zdavnaj.
Tavam po želodcu.
Bolj črno je bil
Od črnega. Kot resnica
V resnici pa laž.
Zvezdna horda
Vse bližja je pogledu
z mrakom zgoščenim.
Kozmos cvetja.
Pijane zvezde mešajo
Človeške usode.
Zven tisočev
Ali ene – Harfe.
Nismo prešteli.
POMLAD
Od zemeljskega prahu
V življenje in nazaj.
Enakonočje.
Sneta bunda
S pomodrelega Sonca
Trešči na tla…
Odviharil!
Skaljenost pred oknom
Svetloba razprši.
Po svetu zasijala
Iz zanesenega očesa
Pesnikova beseda.
POLETJE
Vročina se je razsula
Čez dlani brezkončnosti.
Po licu polzi znoj.
Mravlje rišejo
Nove zemljevide zardisuše.
Razpokana tla.
Krajnik neba
Se je razžarel s smrtjo
Zapadlega sonca.
Ogenj je treščil
Po golem kamnitem polju.
Hrib se topi.
JESEN
Septembrska noč
S prvim žarkom soca
S senco zadrhti.
Zlato (listje) so po polju
Zbrali vetrovi.
Drevje svisne.
V burji sence
Zapletejo usode
Svojih lastnikov.
Vznemirjen svod
Iz sinjega akvarela
postane plamen.
Jahači v diru
Zaparajo nebo.
Utrga se oblak… Poplava…
ZIMA
Zimska krajina
Se je ogrnila z dimom
Grlenih ognjišč.
Ob obali mraz.
Drhtavo kreketanje žab
Mlako zaledeni.
Pobelela pot
Razmeče sledi povsod,
Da ne zaide.
Zakašlja sneg
Pred ugaslim ognjem.
Pomladno jutro.
Popek drhti
Pod peresom, ki ga je ustvarilo.
Drevo pričakuje.
Japonska pesem
Daljna. Zbor cvetov
In odmev češen…
ENAKONOČJE
Zabliska obzorje
Iz globine je sončev sij
Obarval sanje.
Z oči sen
Ostal od včerah
Se je zabrisal.
Sijaj z višine
Ko se spuščaš v oči,
Te bolijo?
Mar je planina
Skrila zemeljska čudesa
Nabreklega dne?
ŽIVLJENJE (niz)
Za brezkočnostjo
Čarobno sliko Bog tke
Na svojih statvah:
»Zlato pregrinjalo
Se po vzgibih morja
Vrezuje.
V senci sonca
Kljuni cepijo svod.
Albatros drhti…
… zvit v lok.
Z izstreljeno puščico blisne
Do svojega plena.
Na obali mladiči
Iz gnezda skače
Že lačno.«
ČEŠNJA
Češnjo po zraku
Sem posejal. Nad Japonsko
Stih zadiši.
Na kimonu stih
In češnjev cvet. Spodaj zori
Srce bojevnika.
Prevod: Marjan Pungartnik