ZORIM KOT AJDA

POGLEDAM V PRETEKLOST, da vam povem
svojo lastno zgodbo – svoj diagram.
V prihodnost pogledam in se zavem –
življenje razkrije ničnost vsega.

Dolžnosti do nas samih so pomembne
in prve, ki so spoštovanja vredne.

PRISLUHNI, ČLOVEK, notranjemu klicu,
šepetu srca, ki je vir vsega,
od koder studenec zdravja curlja.
Ugasni, človek, bledo luč na licu.

Veliko lepega življenja da,
če le zajemati znaš iz srca.

ZGODI SE, zrcalim praznino,
razpreda se mi po telesu.
Brž iščem notranjo vedrino,
razmišljam o junijskem kresu.

Ko sonce zaide za goro,
želim si dočakati zoro.

ZORIM KOT AJDA
sredi hladnih dni.
Jesen me spremlja,
a spomin kot mlin
potiho melje maj.
Sončne žarke
tkem okrog oči.

LJUBEZEN DUŠE
in srca je življenja
tisti pravi smisel.

Brez ljubezni še živimo,
a le životarimo.

IMAVA V GRUŠCAH POČITNIŠKI DOM.
Čeprav nič več ne verjameva v pravljice,
v spoštljivih letih delava kot mravljice
in pot ubirava v svoj neobstoj.

Na svežem zraku, sred kmečkega dela
od jutra do večera sva vesela.

SMEHLJAM SE, kadar sin domov prihaja,
kot sončni žarek nama toplo dlan podaja.
Smehljam se, kadar se v spokojen mir
z roko v roki napotiva na špancir.

Smehljam se. Smehljaj se zdi mi kot bogastvo.
Že jutri bo morda ugasnil in ubežal kdo ve kam.

Iz zbirke Kot ajda zorim