MOJA MILA

MOJA MILA,
KAKO MEHKE SO OPEKE,
KO SE JIH DOTAKNE
TIŠINA TVOJE DLANI,

DA SE POGREZNEŠ
POD OBOKE
KAKOR V PERNICO
IN VSRKAŠ VASE

SLEHERNO BESEDO,
KI SE TESNO PRIŽEMA
H KORAKU
NEVIDNEGA PLESALCA,

KOT MODRA ROŽA
V VRANJIH LASEH.
ALI JO VIDIŠ? –
NE VIDIŠ JE!

LE DIŠI
KAKOR NA SONCU
POSUŠENA
POSTELJNINA,

NEŽNA,
KOT NOTRANJOST
TVOJEGA VZGLAVNIKA
IZ GOSJIH PERES.

»LE KAM SO ODLETELE
VSE TISTE BELE PTICE?«
MU TEDAJ SKRIVAJ
ZAŠEPETAŠ NA UHO.

ZASMEJI SE TI
IN NATO JIH UZREŠ:
VSE TISTE BELE
BELE GOSI,

ZATEM
SE DOTAKNE
TVOJE DLANI
IN TI POREČE:

»O, MOJA MILA,
POGLEJ:
KAKO LEP,
LEP JE TA SVET!«