JUTRANJA PESEM

Vzemi od človeka tisto
za karkoli živi
            postane lupina
če človek nima ničesar za kar
živi
je: olup
ali pa koš prazen
ki ga dekla odvrže
                 ko izprazni vsebino
                 življenja na pločnik
kjer teče brez namena
in se suši na modrem zraku
potem je lupina pobrana
in v pesteh časa se lomi
počasi in neusmiljeno
dokler celo ostanek jedra srca
steče izpred oči
niti sledi krvi ne ostane na razpokah….

PESEM PREPOLNIH AVTOCEST

Reke prometa tečejo neskončno
skozi noč
        kam greš?
zakaj se plazite po trebuhu
preko jeklenih cest
in vlečete moj mehurjast duh za seboj
k ovinku daljnem na vrhu hriba?
        zakaj zmanjšujete moje telo na številke
        zakaj me utrujate z odsevi
kot trebuhljač, ki dušo svojo nosi v rokah
in duša, ki nenadoma poje brez življenja.

Kam greš s svojimi mentalnimi mislimi
vzdolž železne avtoceste neobčutljive
moč, ki te žene, ima železne zobe
razbije te lahko na ovinku
kamorkoli greš ne pojdi dlje od
dosega večera
kot zvezde mrzle v globini noči
kot brezoka mehkužnica
                 ne bičaj mojih spominov neba
                 z vbodom svojih tipalk
                 dokler niso rdeče od ranjenosti!