KAOS ZNOTRAJ

Ne želim si več trpljenja ran, ko te čakam, sonce, da vzideš. Svoje liste ljubezni, ki jih razpenjam tako pogubno, tu, kjer me ne dosežeš; sproti srka strah, da te nikdar več ne čutim na sebi.
Tvoje hipnotično petje, ljubkovanje, ki mi daje moč, da živim; samo še spomin, ta, ki postaja vse bolj tuj, ko se sam izgubljam v neskončnih prepadih podzavestne bolečine sanj.
Ni več žalost, kar grize moje prsi, in ne obup, ko toneš za obzorjem. Je preprosta svoboda, ki ti jo puščam, ker te ljubim, bolj kot si sposobna dojeti.
Samo zato, ker še nimam dovolj poguma, da ti zroč v oči povem, da si nekaj najlepšega, kar je kdaj uzrla moja samota tu, v večnem raju igranja...