Ne vem, kaj me čaka.
Grem naprej
in se držim poti.
Sprejet
v razmerja časov
v razplet svetov zorim.
Približno
je odstranilo
psevdoabsolutno.
Oblaki
so rosa
na travi poletja.
Stvari
lahko ozdravijo
pojme.
Valovi hotenja
se razbijajo
ob skalah miru.
Puščam več prostora
nezavednemu.
Zadnji čas.
Drug človek:
Nova
razsežnost.
Košček modrine
med oblaki.
Bom prišel tja?
Primarno potrebo
je premagala
primarna motivacija.
Še metulj ni lahak,
če ga pogledam
s težo v sebi.
Še metulj ni lahak,
če ga pogledam
s težo v sebi.
Izgubljeni čas
se zgošča
v očiščenje.
Prepustiti se …
Težje je,
kot je videti.
Nevidne stene
služijo
redu.
Nikjer ptic.
Pa vse
žvrgoli.
Vračanja k sebi
počasi
uravnavajo ritme.
Vse delam
do popolnosti.
A le do pol.
Potrpim
s seboj.
Neverjeten mir.
Za koga
trpim danes?
In kdo zame?
Že je,
kar
še ni.
Roža
ti pomežikne.
In veš, da si na pravi poti.
Cilj sprehoda:
odsevi
v lužah.
Vrtnica v snegu.
Težko ji je.
A jo pustim cveteti.
Snežinke:
tišina,
ki beli z neba.
Zagledam stvar.
Razodene mi
resničnost vsega.
Sprejmem bolečino.
Spremeni se
v lagodje.
Prižel sem
tvojo krivdo
k svoji.
Sneg je prehitel
človeško etiko.
Vse je belo in lepo.
Kam
naj še pogledam,
razen vase?
Z daritvijo
iz svojih rok
vračam, kar sem.