Končno
sem se nasmehnil
svojemu strahu.
Gledam sliko.
V meni bo,
ko bo moja.
Prekipel sem
v lastni
nemir.
Tvoja svetloba
mi je prinesla
nasmeh lahkote.
Drevesa
nočejo učiti
skozi okno.
Tišina
povezuje
nepovezano.
Zapremo vrata.
Potem lahko
spet gremo.
Veselje
je navdih
za nova tveganja.
Čas valuje
s čolnom
na reki.
Roža
kipi
v nebo.
Tako veliki smo,
da ne vemo
ničesar o sebi.
Čisto počasi
počivati.
In vse bo narejeno.
Glasba razteguje
trenutke
v nedoumljivo neskončnost.
V zvokih trobente
sem začutil
toplino človeka.
Življenje
je mimohod.
Čakam nase.
Sončen dan.
Temine so se skrile
na ono stran sveta.
Zagate,
kot da si jih nisem
naredil sam.
Nestrpno čakam.
Nasmehnem se.
Še bolje bo tako.
Senca stola.
Kdo sedi
na njem?
Čas valovi
med čermi
in prostranostjo.
Usode se odločajo
v majhnih,
nehotenih mislih.
Roža
v soncu.
Počiva in dela.
Če trpim ali se veselim,
je v moji duši
vedno enako.
Vračanja k sebi
počasi
uravnavajo ritme.
Zjutraj se napijem
sončnih žarkov
za lep dan.
Vse delam
do popolnosti.
A le do pol.
Pričakujem
klic
in sanjam naprej.
Za srečo
je dovolj,
da jo prepoznamo.
Že ves dan
v meni vse dela
samo od sebe.
V roži
razločim
čudež sveta.
Iz knjige Tiha želja