Nastopajo:
Mojca — Rdeča kapica
Brundo — medvedek
Brcko — med¬vedek
Rožíca I
Rožica II
Rožica III
Smrečica
Prizorišče: Gozdna jasa. Ob poti so tri Rožice, v bližini pa stoji Smrečica. Po poti prihaja Mojca — Rdeča kapica in poje. Nosi šopek cvetja in košarico. Na jasi se ustavi. Zagledata jo medvedka — potepuha Brundo in Brcko, ki sta se prikradla iz ozadja. Prestrašita jo, da zakriči.
Brundo: Haha! Si se ustrašila, Rdeča kapica? Saj nisem volk! Med¬vedek Brundo sem!
Mojca: Pa mi ne boš nič storil?
Brundo: Kje pa? Poglej, tu je še bratec Brcko!
Brcko: Nikar se ne jezi, Rdeča kapica! Saj si prava Rdeča kapica, ali ne?
Brundo: K babici greš, ali ne? Prav zares me mika, da bí pokukal v tole košarico. Si lahko misliš, kako bi nama teknil lonček medu ali kaka sladkarija?
Mojca (ga krcne): Pacek. To je pa že preveč! Saj si hujši od volka. In tole ti povem: Rdeča kapica sem in nisem. Imam res rdečo kapico, ki jo je spletla babíca, ime mi je pa Mojca, da vesta. Tudi k babici grem kakor prava Rdeča kapica, toda moja babica ni bolna in ne sameva v hišici ob gozdu. Danes grem, da ji voščim za praznik.
Brcko: Že vem! Rojstní dan ima.
Brundo: ln v košarici je torta.
Mojca: Oh, lenuha, poležuha! Se še nista zbudila iz zimskega spanja? (Vsi se zasmejejo, tudi Rožice.)
Rožica I: Ne delajta nam sramote! Še Rožice vemo, da je danes velik praznik.
Rožica II: Danes se otroci spominjajo svojih mamic.
Rožica III: … pa pridni so bolj kakor druge dni.
Rožica II: Nanosijo jim drva …
Rožica III: ... pomijejo jím posodo, pospravíjo po stanovanju … Rožica II: ... da so mamice vsaj en dan v letu spočite. Takrat, ko je njihov praznik, prazník vseh mamic.
Rožica I: Posebno pa partizanskih mamic. Prí njih so naši borci dobili zavetje v najtežjih dneh.
Mojca: Sta slišala? Tudi moja babica je bila partizanska mamíca. Še več. Dva otroka je izgubila. Ubili so ju Nemci.
Brundo: Ubili? Nemci?
Mojca: Kaj nič ne veš o tem? Moja babica je včasíh srečno žívela s svojo družino v malí híši. Nobenega od nas takrat še ni bilo na svetu.
Smrečica: O, pač! Dovolite, da se predstavim! Smrečica sem. Poznala sem babičinega sina Andreja. Študent je bil, mlad postaven fant. Vsako jutro je po tej poti odhajal v mesto.
Rožica III: Tudi jaz sem že slišala, ko se je ob večerih gozd pogovarjal o njem. O tistih dneh, ko je pisal Andrej pesmi in sanjal o lepšem, pravičnejšem svetu.
Mojca: Takrat so prihrumeli sovražniki. Raztrgali so našo zemljo. Ljudje pa so hoteli svobodo. Počile so partizanske puške in začel se je boj. Sovražnik je divjal, požigal, zapiral naše ljudi. Smrečica: Med prvimi partizani je bil tudi Andrej. Toda ujeli so ga. Potem so ga mučili, strašno mučili.
Rožica I: Inpotem?
Smrečica: Na prvem lepaku z imeni ustreljenih talcev je bilo zapi¬sano tudi Andrejevo ime.
Brcko: Uboga babica!
Mojca: Srce ji je pokalo, ko je zvedela strašno novico. A ostati je morala hrabra, saj so jo potrebovali še drugi. Trepetala je za mojo mamico in očka, trepetala je, kadar je njena najmanjša, Minka, nesla partizanom pošto.
Rožica II: Bila je kurirka. Slišala sem ob večerih, ko se je gozd pogovarjal o njej. Bila je zdravo, vedno nasmejano dekle.
Rožíca III: Na jasi za goro je oddajala poročila.
Smrečica: Nekega dne pa so jo prav na tej poti ustavili Nemci. Z njimi je bil domač človek.
Brcko: Domač?
Smrečica: Da. Izdajalec Smuk. Minka je končala v nemškem taborišču. Zaman je hrepenela po domu, po svobodi, po svojih tovaríših.
Mojca: In babici je spet zakrvavelo srce. Tudi njene Mínke ni bilo več. Toda njena hišica je bila vedno polna, kot da ima sto otrok.
Smrečica: Postala je partizanska mamíca. Koliko partizanov je v njeni hišíci našlo varno skrivališče, dobro večerjo, prijazno besedo!
Rožica III: In babica je dočakala tisti dan, ko so se fantje vriskajoč vračalí z gora in peli pesem o svobodí. Objela jih je, te svoje fante. Ko pa so odšli, se je zazrla sem proti gozdu, kot da čaka svojega Andreja in svojo Minko.
Smrečica: Težko ji je bilo za njima.
Mojca: No, medveda! Sta slišala? In vesta zdaj, čemu šopek, čokolada v košarici? Babici grem voščit, saj je to zaslužila … danes, ob njenem prazníku … Tako, príjatelji, zdaj pa moramo kar pohiteti. Na svidenje, prijatelji! (Odhaja.)
Vsi: Na svidenje, Rdeča kapica!
Brcko (steče za njo): Hej, Rdeča kapica! Veš, povej svoji babici, da bom prvi lonček medu nabral zanjo!
Brundo: Jaz pa prvi šopek najlepših jagod.
(Prijatelji se poslovijo in odidejo.)