ZADNJA VRATA

IMPRESIJA

Nad mano rdeč,
razpraskan Dan;
z grozo šelesteč
z vetrom obklesan ...

Med vinogradi in vrti,
pometénimi s strani,
vrabci, v nič zastrti,
čakajo vesti ...

da prihaja Burja,
ki je nič ne ustavi ...
Favna iz velurja
trepeta v daljavi.

Tovarna.
Gola in sama.
S tornadi v počenih steklih
z vejami fige v oknih
in krošnjo,
ki je pognala
pod strop.

Razžrta rebra
požarnih lestev
ji molijo s strani
in rjava, mrzla rja
ji vztrajno kaplja
izpod brade
časa.

Votlo zidovje
se vdaja,
gornje nadstropje
se vdira
in ograja razpada ...
Ne, ničesar več ni;
razen prikazni propada,
ki pleni ljudi...

Iti z dletom skozi čelo
preluknjati lobanjsko dno
očistiti panoptične kanale
umiti jih s svetlobo
oprati jih
s krvjo

in tavati po kanjonih rdeče
čutiti hladen veter
širiti ožine v telo
in kapljati skozi barve,
mrtvohladne,
za oko...

in padati v neskončno težo
v neizprosno zemljo,
ki iztisne utrip ljudi ...
in uiti!
Uiti skozi zadnja vrata – ven!
iz primeža stvari.

Kdo lovi
v tej noči brez lune?
V tej noči
brez sape
in apna svetlobe?

Kdo reže
črne steze
z ledenimi bodali
in globokimi kopiti
strašnih oči?

Kdo
v tej noči brez lune?
V tej noči brez lune,
ko sence črnijo!
ko zvezde mrlijo!
in noč krvavi …