TI, KI SI PESNIK VESOLJA!

HVALNICE

On, ki je svetloba vseh svetlob,

zvezde, mesec, sonce so mu vdani,
kar ON ukaže, tam ni tegob.
Veda, silna moč so tod znani.

Divje vode in vsi veletoki
hitê, da izlijejo se v morje.
Vse te vode pojejo Njemu o zvestobi.
Daleč, daleč je obzorje.

Ptice, da lete, imajo krila.
Njemu pojejo slavo.
Njemu, ki resnico nam odkriva,
Njemu, ko govori besedo pravo.

Ti, ki si pesnik vesolja,

v Tvoji trtni piščalki je skrita
svetlobna godba, ki plava na valovih vetra.
Ti, na katerem gojim svoj up.

Ti, ki si Pesnik vesolja.
Tvoji odposlanci – oblaki z novico,
plujejo preko žejnega polja
in osrečujejo z grozečo govorico.

Ti, ki si pesnik vesolja,
v rosnem jutru pojo Tebi v čast
vse trate in rožice celotnega okolja,
o blagohotnem soncu gre daleč glas.

Široko razpetih peruti

poje ptica veselo pesem.
Psalm razkošen do omamnosti,
je priznanje Tebi, moj Gospod.

Drevo, ki ponižno sprejemaš
udarce in darila.
Trdovratno se upiraš vetru in zimi,
a rad gostiš ptico v krošnji.

Vse predolgo je trajala ta mrzla tišina,
beli vrisk drobne marjetice,
je preglasil temen glas.
Kajti vesel veter je napovedal pomlad.

Butara travniških rožic že ima

ovele cvetove, kajti poslavlja se pomlad.
Živo rdeči cvet oznanja zorenje žita.
Taka je Tvoja volja.

Blagoslovljena moč je nastala,
s stropa je zažarel lestenec zvezd.
List razcvetele lipe je strepetal
ob klicu nočne ptice.

Demoni izgubljajo svojo moč
ob beli črti na vzhodu.
Seme so vse daljše in daljše.
Drobna ptica visoko v zraku pa hvali NJEGA.

MISLI

Da delo ceno ima

modrosti bodi vdan.
Do sočloveka si brez zla,
še DUH ti bo čislan.

Narava ti je za vzor,

življenje daje voda.
Ponižnost naj ti bo idol,
za zlo tod ni prostora.

Požrešnost je hudo zlo,

mnogim manjka vsakdanji kruh.
Daritev ti jača DUH,
v nebesih pa plačilo bo.

Če človek na nič vezan ni,

ne z jezo – ne radost.
Če zlo in dobro doživi,
ta dosegel je modrost.

Ko človek se vsem željam odpove,

in brez grabežljivosti dela.
Tuje mu je »Jaz in moj«.
Bogata sta mu Duša in srce.

Duh, telo ima v oblasti,

želje po imetju ni.
Z delom telo vzdržuje si,
doseže vsak dan višje časti.

Kdor v skladnosti živi,

tiho blaženost doživlja.
Svojih grehov se znebi,
Nemir v srcu se umirja.

Če misli ti nemirne so,

na stransko pot zablodijo.
REŠI TE – trdnost in pogum,
spet obvladal bo razum.

Si ne stalen ne umirljiv,

trmast, divji silovit,
posnemaš veter neulovljiv,
si redkokdaj kruha sit.

Človek, ki daruje dela sad,

je skromen, ne omahuje,
je čist, se ne napihuje,
ni zloben in odpušča rad.

Kdor misli samo na korist on oblast,

ponižnosti noče spoznati.
Daritve so mu tuje,
njegov sebični DUH se ne umiri.

Če zlo z ljubeznijo plačuješ,

mirna ti je misel.
Za plačilo ne sprašuješ,
življenje tvoje ima smisel.

Kadar ljubiš s čistim srcem,

miselnost ti je popolna.
Dvigneš se nad svoj jaz,
ni ošabnosti, ni pohlepa niti zla.

NA OLTARJU LJUBEZNI

Je uslišana molitev?

Je vzdih težak – moti spanje.
Je trepet srca. To niso sanje,
je sla potešitev.

Oko ni zazrlo jutranje lepote.
Uho ne sliši, ko zraven dan naznanja,
za dar narave ni srčne toplote.
Ljubezni ni! Kruto srce – se ne uklanja.

Stopil se je v srcu kamen,
šepetala je trava,
igrali so murni.
Bila sva ogenj, bila sva plamen.

Visoki bor v temno noč kipi,

arkada zvezd v očeh širine.
Kot starke so grmi jelš doline.
Fant pa spet k dekletu hiti.

Me vabijo ustne tvoje,
me vabi češnje sad.
Zbudile so se sanje moje,
me vabijo tvoje oči polno nad.

Odprl se vrtnice cvet,
zdramil se je plamen,
v tišini v prelestu zvezd.
Se bo stopil v prsih kamen?

Slišiš dragi, skovik spet snubi,

gozd šepeta! Skrivnostni je šum z uroki,
spet ujeli sta me tvoji močni roki
in branila se ti bom s poljubi.

Mnogo sanj. Opoj slasti,
pridi dragi na ples v mesečini.
Ujeta v okove fanta sem pasti,
da odžejan plamen bo na blazini.

Neslišno leze noč med vrbe.
Ljubezni ni! Le sanje gredo v dim,
med tihe sive grbe.
Sam! Morda! S šepetom govorim.

Iz zbirke Ti, ki si pesnik vesolja! (pesmi sadhane), ki je z ilustracijami Angele Prem izšla tik pred pesnikovo smrtjo.