PEŠČENKE

Tes cheveux
Črni ježki ki jim gladim bodičke
ko se potopiš v plitvino in ti alge
zavijugajo na kratko pristrižene laske
In jemljem algo za algo z vsakega laska
da sem lahko od zdaj pa do dolgo dolgo
med črnimi ježki in kožo ki je tam
tako bleščeča Tes cheveux
Da sem vrti

Sans moi
Ampak kako boš dihala zrak ki ti
ga zdaj dajem da ga poneseš s seboj
kako boš ljubila dihe ki ti jih diham
med prsmi da se tam prilepijo na kožo
ki sem jo poljubljal s svojo svetlobo zate
Kako boš lahko svobodno trepetala za dosegom moje roke
ki je našla metulje v puščavi
Kako boš vse to zmogla Brez mene

Mon nom est toi
Z ogljem napiše črke na trepet trebuha
In gleda kožo s pogledom oglja ki vžiga
pečate stoletij
Premikam plast za plastjo svojih neštetih podteles
in pljuskam nanj in vanj vroča soparina kadeča

Slišim te v ječanju kamenja po katerem stopam
Kličeš me z glasom neslišne harfe
Utripaš v meni s petjem ptic v starih drevesih
V novih jutrih se ne morem nasmehniti belim metuljem
Plapolanje mojih ognjev je ujeto v sipinah
kjer puščavo preletava brezgnezdni galeb
Je veux laisser mon coeur voler

Dolgo sem čakala na tvoj nasmeh
razpustila sem lase in gledal si me kot
zibajočo ladjo ki je trepetala preko tvojih sipin
Zrla sem nate z mokrim peskom v očeh
Bila sem ptica z zaklenjeno zakljunjeno pesmijo
Na tvoje mračno lice ki je nemo šepetalo je t’en pris
sem zmedena polagala peščene prstne odtise
Izpenila sem vse barve in vse žalosti
a ti se nisi radostil mojih pokrajin
Čakala sem na tvoj nasmeh a ti si le
rekel je suis mort sans toi

Ugasnila sem čez polnoč
Nad najinimi telesi si v pesek narisal streho
povabil lunin nasmeh za svetilko
da si se videl v mojih zenicah
Razlil si se čezme namesto odeje
in mi vonjal kožo vratu da bi zaspala
Ugasnila sem v polnoč s tvojim toplim peskom v sebi
Le chemin de mes nuits

Iskala te bom v vseh očeh
čeprav vem da te ne bom našla v drugih zenicah
četudi so v barvi jasmina
Iskala te bom v vseh korakih
čeprav ne bom slišala tvojih stopal
Iskala te bom v oblakih ptic
peščenih hribih podnevi in v luni
Iskala te bom in te tiho klicala
Lepa v žalosti bom klečala na pesku
in te ljubila od daleč
Ne me laisse pas seule

Najina puščavska usta so bila rdeči maki
razvneti po poletnih okusih in zlepljenih ustnicah
Bilo mi je barvno in cvetno lebdeče
S krili tisočerih metuljev sem gnezdila v tebi pod senco oljke
kjer si odkrival pesek na mojih brstičih in odpiral vrata
zastrte zaprte koče vratca ki jih doslej še nisem videla
Selil si se skozme s svojimi puščavskimi nebom in me
naličil v zoro puščavske svobode
Ne morem več na nobeno drugo cesto
le tja na tisto kjer v pesku cvete mak
Une monde avec toi

S težkim korakom je prihajal
Kot da nosi vrečo metuljev
Z mokrim obrazom je prihajal
Se mi je zdel kot s svežim dežjem odišavljena krošnja puščavskega grmička
Z glasom žalostnega angela me je poklical
Bil je glas valujočega zrelega žitnega polja
S koleni v pesku in pestmi polnimi peska me je rotil
reste avec moi peščenka

Ko me vtkeš med svoje noge
in s prsti predeš odejo ljubljenja
sva obročasta in zapljuskana
peneča se obala
Quand il ne reste plus

Bil je kot cvetni list na
tisti ogromni peščeni rjuhi
kot košček biserovine
ali mir jezera ki ga tu pač ne more biti
Sklonila bi se do njegovih prstov v pesku
a me je prej zazibal pod nebesnim lokom
Veter je sejal najine glasove po vsej puščavi
Tu connais mes pensees

Splaknila sem obraz
Po prstih sem stopila mimo tebe
in vonjala kri v ustih
Bil si rdeč od groze in nem od
nuje odhoda Položila sem dlani na
usta da bi ukrotila ječanje
Ti si zakopal prazne dlani v pesek
Toi qui est toujours la