SANJE NEUMNOSTI

TVOJA PODOBA

Tvoja podoba
je senca
v copatih
brez teže
ki ne razume
božje volje.

Dimije iz svile
šuštijo

dekleta sramežljivo
darujejo mi nasmeh

da ne pozabim
svojega otroštva.

Žalost
poljublja sreča
da zaigra melodija
upanja

globoko
v srcu
se prebuja
Bog
pozabljene
vere

želja
še veruje
v srečen dan

Odkrivaš mir
in opazuješ
neskončno
lepoto

odkrivaš misli
ki se niso
porodile
nikoli

Govoriš
o prijateljstvu
in ne veš
da postajama
neznanca

Ta svet
je le spomin
izgrajen
iz domišlije
zato odhajaš
z vetrom
v magično palačo
kot gospodar
tišine

V zadnji zvezdi
se rodiš
iz človeka
v angela
večnosti.

Ime
ki je pojedlo
srce
pozabljaš

v metulju
sanj
iščeš
ljubezen

kot majhno
veselje
iz molitve
v molitev

Usta
poljubljajo
telo

usta
poljubljajo
joške

usta
poljubljajo
v noči

na postelji
tišina
vzdihuje

V brisačo
zavit Koran
skriva mojo vero

cerkev je božja
hiša sosedova
moja ni

molitev je
solza v očeh
ko jočem v sebi

Sanje neumnosti
so razbarvane
kamnite stopnice
kot spomin pozabe
vedno enakih norčij