TEBI, ZELENA VENERA

V debel mah sem pritapala,
se v mahov prištevek pritajila,
je moje ude pritkalo,
je moje srce pritalilo.
Priteklo je besedje vame,
vsaka pesem pritepenka,
privleka tisočerih trosov,
prikovala me v privid
prikritih prizem prispodob.

Nisem več mogla med tujce
ki bi me poljubovali mimo
me stiskali v prazen objem.
Besede so želele k morju
in na pokopališče k mami.
Besede so me silile k
k Borisu A. Novaku
in Albi v vsakem koraku.

Danes so me neke besede
rinile v jutranje meglice,
preganjale so me v pekla
in dušile do solz
krožile kot lastovice
in iskale pravo škrgo.
Tavale so v mraku
se preganjale po zraku
in se ugrezale v mahu.
Drsele so po stropu,
tolkle po omarah,
visele na stopnicah,
zgubile so se v vicah.
Jaz pa jih nisem zapisovala
v pravem vrstnem redu.
Dregale so se besede kar same,
čudežni gozd posadile so vame.

Za tristotimi morji
si tristotim zmajem
glave odsekal,
tristo viharjev prebrodil
tristo juter si čakal,
da se je tristo vrat odpahnilo.
V kamrici mali te je čakala
vsa drobna,
s solzami poljube vklesala
in se vpletla v tvoj objem
za tristo naslednjih življenj.

Tebi zelena Venera
kradem krajce
in tebi zlato sonce
bakrene svetke.
Tebi platinast slap
smaragdne vdihljaje
za ljubezni kradem.

Včasih sva se srečevali
ob nočeh, prihajala v sanjah,
prepoznala sem te po koraku
v visokih petkah.
Že dolgo me ne obiskuješ več,
slike so zbledele
in vonj po tebi je ušel v dalje.
Še ti puščam duri odprta,
morda samo zato,
da se spomnim mehkobe tvojih usten
morda samo zato
da občutim materinski objem,
želim ti pokazati svoje cvetlične gredice,
in kosovko, ki s šopi trav si gnezdo spleta.