OBALE, OBALE

JEČIJO Z LENTA STRUNE VIOLINE

Ječijo temni zvoki violine.
V zamolklem siju se preliva Drava,
v večeru je razpeta do obrežja
varljiva, biserasta pajčevina.

Prostore nekdaj najine ob reki
s spomini zdaj le obiskujem plaho.
Več tebe ni na tiste rožne jase,
da žar teles razkrila bi s poljubi.

Tančico črno trpko razprostiram ,
ljubezen nepozabno z njo prekrivam,
in hrepenenje plane mi iz duše,
da bol kot krik med drevjem blodi.

Kaj mar je nebu in vodnici zvezdi,
ko bolečina ključi me mrakobno.
Obupa volčji strup se vame plazi
in križa me samota v pozni uri.

Utihnile so strune violine,
in vrbe pojejo otožno pesem,
pozdravljajo valove dravske nežno.
Le beli kupi proda v noč strmijo. <

Na okno moje je potrkalo drevo
z mladimi, negodnimi poganjki.
Zbudilo je jasmin na vrtu,
zbudilo je pomladne trave.

Veter, pijan od žametnega
vonja lilij, poljubljal je plezalke,
Nebo široko brezkončno reko zvezd
v naročje moje je poslalo.

Čez belo posteljo so se razpele
strune davnih sanj in v duši
se spet je svetli plamen razgorel:
Sladkim čutom sem odprla vrata.

Stegovali roke so k plamenom,
k toploti... A glej, resnico žalostno!
Iz okvira črnega me je slika bleda
z utrujenim smehljajem ulovila.

Ravnodušno je zatulila praznina
razadel svet je v prašne barve.
Zaman srce iskre kreše, razpihuje,
v pepel se preperela luč je razsula.

Sredi temnih cipres,
sredi pisanih rož,
sredi belih kamnov,
sem zaustavila korak.

Nad obalo z belimi kamni
hladen večer leži.
Tonejo sence dneva,
razprostirajo se peruti noči.

Veter komaj se zgane,
žalost napenja svoj lok.
Kliče nemo imena ljubljenih
spod belih kamnov moj jok.

Čemu zdaj hodiš
na pospravlajeno ognjišče,
z ognjeno puščico v roki,
vsakikrat ko se zmrači.

Zakaj se nepovabljen, spomin podli,
vračaš na hladno gorišče
in z votlim nasmehom
žvečiš davno preteklost.

Daj!

Pestovala sem mavrico tvojih besed,
v pridušenem šepetu sem lovila
šume sanj in omamljena čakala,
da se uresničijo čarobni privodi.

A ti si potegnil me v sence razdejanega vrta,
utapljal si me v močvirje temnih poželenj,
zgradil črni zid si krog mene,
pokosil rože si po gredah.

Stoletja je rabila duša,
da je razbila lažnjiva zrcala,
poseljala mah v črni žolč spoznanj,
v prašne zablode in nesmiselna hrepenenja.

Smeh trese kostanjeve veje,
poti pokrivajo škrlatne odeje,
Pohotno ptice snubije smreke,
vkopane v temne jesenske griče.

Lase mi zlatijo barve jesenske,
oči zalivajo jesenci potoki.
Okrog mene begajo njegove stopinje.
Lovim jih v iztegnjeni roki.

Valujoča drevesa nad mano
se vdajajo kriku popoldneva.
Tudi on se nevarno dotika srca,
ogrnjenega v perje črnih vranov.

Drhti odmev jeseni v meni.
Zbogom! rečem grenkim sencam.
Vršijo kostanji s tihim nasmehom,
srkajo vase dremávico dneva.

Podira me plaz tvojega molka.
Drhtijo ustne. V tihem šepetu
izgovarjajo tvoje ime in zaman
hrepenijo skozi zavese na vratih.

Pomrle so luči. Za sanje je pozno,
kot želo me napada samota.
Pred tvojim pragom pritajeno
zastajam s svojim večnim nemirom.

Novembrska noč je deževna,
do korenin napaja voda drevesa.
Zamolklo kaplje šepetajo,
budijo v meni krik spomina.

Bolečina se je globoko v noč zakopala.
Čas beži, brez upanja se trga prek mene.

Žakam te, a ni te.
Strah me je noči.
Kako volk preži
in se tiho plazi
med moje stene.

Žalost je noč pretkala,
prostori so črni,
brez luči.
Ugasnili so žarki sonca,
ki jih čez dan
nebo je stkalo.

Zebe me,
ker sonca ni
in tebe ni,
da s toplim žarom
svojih oči bi me ogrel
in strah pregnal
iz moje duše.

Krik srca mojega se sliši,
bije, bije v gluho noč —
zakaj te ni, zakaj te ni?

Kot val, ki se oddaljuje na morje,
razprostirate peruti in lahno
kot sence valovite skozi skrite misli,
skozi vse samotne sanje.

Tako malo vam je mar,
če se nebo mrači, če ugaša dan,
če na vrtu se je vrtnica osula,
če mi lase je pokrila pajčevina bela.

Ko plavate prek travnikov razkošnih
pod vijolično modrino, zazrta v beg
črnih kril toži moja duša: Zakaj še jaz
ne poletim med mavrične oblake?

Med večnostjo sijočo bi s teles
nebesnih nabrala niti zlate.
Z njimi bi bisere obtkala —
v niz rožnat, v otroški nasmeh.