ČEŠNJA

odcvetela
je njena
veja na
mojem
balkonu

bila je
bela od
cvetov
kot sneg
pozimi

da bi lahko
tako belo
oprala
perilo
v stroju

veter
bo odpihnil
cvetove
obleka
se bo
umazala

pihnem
beli cvet
z dlani
in ga
poljubim

BESEDE

padajo
z jezika
na mizo
stol
tla

kot da
se odbijajo
od glav
neprizadeto
v prostor

meni
ki sem
jih izgovorila
pa puščajo
v glavi
igle
in nemoč

pijeva
dober
čaj kot
mavrica

z okusom
po travnih
bilkah
mete

lepo
je zapel
ptič
bil je
kot
krik
iz narave
kot pesem
večnosti

sedel
sem
in ga
slišal

čakal
sem
neskončno
dolgo
da se je
ponovno
oglasil

napišejo jo,
je res?

napisana je,
ni res?

ti pa tuhtaš, kaj
je hotel napisati

na koncu ne veš,
če je prava

ali je samo
tvoja domišljija

če najdeš zrno
resnice

je pesem res
vredna pesmi.

na balkonu
sedi medo
na stolčku
s šilt kapo
v trenirkicah

gleda
cigančke
fante in
deklice
kako se
smejejo
kajti za
oblaki
bo sijalo
sonce

opazuje
jih in
snuje
pesmico

ciganke
obešajo
perilo
na vrv
za hišo

ko začne
deževati
tečejo
reševat
kar se da

male
ciganke
pa se
skrijejo
pred
nevihto

kot da
sva med
tjuljeni
in delfini
je hladno

toda ne
zmrzneva
ker se
imava rada,
ne medo

tako nama
je hladno
kot da
imava
modro
kri

v glavo
mi ne
gre
sonce
je

le hladen
sladoled
ližem
cel
dan

odpiram
klimo
in tuš
sanjam
o morju

edina
moja
družba
moj
tedibir

on
le
ve
kako
mi
je

sedaj
bi morala
že enkrat
verjeti,
da sva
lepa

sedaj,
ko več
ne sediva
samo
v knjigah –
ko je pred
nama
življenje

medo
in Tatjana