MODRA SOBA

MODROST

Kljuka na Ateninih vratih
se ne odpira
na pritisk odzunaj.

Pred njimi se le sezuješ
in po žerjavici petih ognjev greš
k šesti sobi zadnje Vestalke;

ta nima poda, ne zidov,
ne okna in ne vrat,
ki bi se lahko

zapahnila

Si in nisi
kakor obris v vodi:

nepopoln v popolni svetlobi.

Če nisi – zakaj potem drhtiš?
Če si – vem zakaj molčiš!

In če nisi – povej, kako te lahko veter izniči?
In če si – potem vem zakaj ne ljubiš,

kakor ljubi zemlja…zrak… voda…

Precizno izbrana scena ničesar ne zagotavlja.
Visoke pete počasi
in brez zlobe pritiskajo vozle.

Le nepojmljivo dojemanje rdeče preproge
sili v ospredje medle notranjosti.
Na zavesi, ki insistira na koncentraciji vida,

je opazna sled ličila.
Vendar, kaj od Chanella
lahko izniči vonj pristnega.

Nič dobrega ne pričakuješ
od okroglega meseca,
ko pes na verigi živca
koplje med žilami.

Z veseljem minule radosti
bi vanj vrgel krožnik,
pa se vendar, v tej temi,
ne moreš odreči edini medli svetlobi.

Z jezikom v pesti ga vabiš k sebi,
da ne zagrebe še globlje,
kjer le zagozdeni molk
še podpira zadnjo mozgovno kost.

Vse manj je neba,
ki se ga spominjajo
pragozdni ptiči.

Kdo ve kam izginja
smeh bistrih vod
in kaj bodo pili otroci naših otrok?

Kdo ve v čigavi trebuh,
v čigave oči,
se bodo naselili klonirani škorpijoni?

O, Bog, rojena sem
milijon let pred tabo,
toda prepozno,

da bi se oprijela tvojih nog
zdaj, ko se pogrezam
v ravnodušje živega peska.

V obrambo
krhke slabosti

namakaš jezik
v sladke laži,

lepljive kot kaplje
ledenega dežja,

zaradi katerega se
zapira cesta

in možnost
prehoda...

Tukaj, kjer najpogosteje si,
izza oklepa od reber,
poigravaš se z vrvico časa

in gneteš vretenca,
ti starka in ti deklica,
zdaj si ribič, zdaj riba

na mizi edinega sodnika,
ki prisega, da o igri kameleona
ne more sodit brez predsodka.