VIJOLICA SI IZVEZE RDEČ KORZET

haiku

Jutranje sonce
spleta mavrično misel,
roke razpleta.

Tvoja mehkoba,
nežni, previdni gibi,
boža me nasmeh.

Kosi žvržijo,
budijo frfotaje
deklico pomlad.

Ljubim dih vetra,
bela češnjeva steza
dom na ozarah.

Cvet vijolice
si izveze rdeč korzet
na mojem oknu.

Cvetoča lipa
v nasmehu duše plodi
božje besede.

Preproga solza,
umíte bose noge,
biserna rosa.

Oko zablesti,
rosna kaplja na licu
žalostno sonce.

Breza vzdihuje,
veter lorni vejevje,
bor vrši, sanja.

Ptica se budi,
vzdih, molitev odmeva
v blaženo nebo.

Let lastovice
meni čas, svetlobo, pot,
požlahtni misel.

Rožnate sanje,
plavam, plavam lahkotno,
se duša smeji.

Gori svetloba,
duh oplaja tišino,
cvetijo rože.

Dih mi zastane,
svod, brezkončna ozvezdja,
nebeške sledi.

Zvezdni utrinek
prebudi davne spomine,
zatrepeče srce.

Klasje šelesti,
dolg i pšenični lasje,
domača streha.

Deco čuvajo
zlati kačji pastirji,
Bajke ožive.

Skriti otroci
na njivi, kuštravi,
nevidni škratje.

Pomladni večer,
ptice čebljajo v gnezdu,
napojen vrelec.

Toj oče, molim,
na skalovje poklekam,
skala mir deli.

Tvo j duh me vodi
moj duhovni učitelj,
brvi so trhle.

Štejem ozvezdja,
zavijam se v spirale,
čuvim svežino.

Planeti neba
nešteti, neprešteti,
pot neznana.

Večna luč gori
na domačem oltarju
vse ure, vsak dan.

Luna ugaša,
oglaša se črn skovir,
smrtni odmevi.

Zvezda Danica,
vodnica karavane,
neba nevesta.

Mostovi roke,
oceani plodijo
en jezik sveta.

Veter zašvista,
kaplje bičajo telo,
mokrota hladi.

Rosna vrtnica
razpenjeno obnožje,
metulja vino.

Češnja se lišpa
belo puhasta, sinja.
Po medu diši.

Luna zmedéna
v topli noči poletja
skodrane kite.

Ptica zadrhti,
sončni mrk prekriva vse
poti, nezda, let.

Ledene sveče,
od strehe kaplja, kaplja
čudežna voda.

Naphana pena,
goreči pomladni sneg
ptičja pogača.

Jekleni človek
stroji, izpuh, dim, strupi,
hladno železje.

Duh poezije
silne miselne oči,
ne prehiti čas.

Pesmi bodo izšle v knjigi PO RŽI DIŠI
skupaj s haikuji Antonije Senica.