POT POD NOGE, LENUHI!

Tanka

Metulj
od cveta do cveta
zaplava.
Frfotava obleka
ji je pretesna.

Jokaje razpleta
zavozlane nitke
v klobčič.
Nekdo ji je ukradel
vršiček rožmarina.

Poraščena brada –
vonj po moškem glasu,
bližina.
O strašno, de ona.
Osirji potepuški.

Rdeča Pikapolonica
pobira
mladostnike.
Stoletnica zamahne –
pot pod noge, lenuhi!

Plaz besedi
jo posuje.
Udarja toča.
Rešuje njun čolniček
pred viharjem.

Neznanec
ji pripne vrtnico.
Gneča.
Slapovi krvi
v ledeni strugi.

Lastovka šviga,
gradi gnezdo
pod streho.
Vsi strme v škarjasto
violino.

Rožnati negliže
v razporkih.
Koža se mu vzdraži.
Bulji vanjo
zadet.

V korzetu in dekolteju
varna, popolna,
se spogleduje.
Ko ji on vse odpne,
je kakor zavržena cunja.

Cvetoče jablane –
vonj mleka v krošnjah.
Slačiva se.
Veter
odpihne cvetove.

Nebo se zniža,
snežinke zašelestijo.
Neprestano plešejo.
Pot mi curlja.
Kidam, kidam sneg.

Marčevske ide –
bujenje.
Na gmajni stopinje jelena.
To pa si
kakor vetrovno vreme.

Svečka.
Njen plamen trepeče
noč za nočjo.
Gorijo
nepoužita jabolka.

Belo perje na nebu
golob ob golobu.
Preštevava ovčke.
Potepuški pes
je zadavil mladičke.

Koralde se razsujejo
po trati.
Pobiram jih.
Davno pozabljene
zrele pomaranče.

Kamenje
po strmi poti.
Vrh se bliska.
Spotaknem se
in padem v brezno.

Leska lešnike razsuje,
bukev žir,
dob šiške.
Šolarček se sklanja –
pobiram smeti.

Voda spere švic, blato,
veter osveži
preležane rjuhe.
Ona vzdihuje,
oh, njegove pleničke!

Vrtnice v ogledalu,
preplavljena miza
z voščilnicami.
Le kdo je z njo?
Kdo z njo praznuje?

Na stolu se vrti,
guga v naslonjaču
starka.
To so zdaj moje
poslednje igrače.