PESMI ZA ERNO

V TVOJEM OBJEMU

od kod in kam
se sprašujem zaman
a vem le –
da mi je lepo

zakaj in kako
se sprašujem zaman
telo se je znotraj
zažarelo

naj le ostane tako
ne sprašujem se zaman
se počutim mladega
pri srcu mi je vroče

SONČNICA

zagotovo vem
da tvoja razcvetelost
ne prenese mraza

zagotovo vem
da ob tebi sem nekdo
ki ne zapravlja časa

zagotovo vem
da s tabo moj vsakdan
spreminja se v okras

zagotovo vem
kaj ljudem pomeni
nasmejan obraz

MISEL NATE

bodi prijatelj
ne bodi osvajalec
svetuje misel nate

bodi svetel lik
ne bodi spomenik
narekuje misel nate

bodi radodaren
ne bodi malomaren
me povzdiguje misel nate

bodi posvetitelj
ne bodi skrunitelj
me zavezuje misel nate

OGRLICA

milina tvojih ustnic
slonokoščena belina vratu
v ogrlico lepo se je zlila
in pretočila v moje oči

gledal sem ogrlico
od sijočih lesenih korald
z amuletom na prsih
ki hrani usodo

srečala sva se
ko sva izgubila
najljubši bitji v vesolju

hvaležna dediča sva
njihovih zagovorov v večnosti
večne ljubezni v najinih srcih

TVOJA KOLENA

ko si mi s telefonom na ušesu
v kuhinji sedela naproti
čutil sem vse kar si prebolela
a vseeno ostala vzravnana
ljubezniva in zapeljiva

tvoja kolena v pregibu
so bila čudovito uglajena
izžarevala so lepoto
tvoje umetnosti
ves red in nered
tvojega ateljeja

odsev tvojih kolen
sem shranil v svoje srce
kot dragocen vrelec ljubezni
priznam da sem metulj
ki iz čistega veselja
obletava slike

SPREMENJENJE

Ruthi Podgornik Reš

vzela je s sabo vse stvari
brez katerih si ni predstavljala vsakdana
in se odpeljala v visoke gore

smučala je z zaupanjem v naravo
v katero se je vedno rada zatekala
s fotoaparatom v roki

z veliko radostjo in nasmehom
je poslikala bledi mesec nad jelkami
okrašena z ljubkimi snežinkami

umita v jutranji zarji
je na smučeh odhitela smrti v objem
pustila svojo senco daleč za seboj

in doživela je spremenjenje
njena oblačila so postala bela kot luč
obraz ji je zasvetil kakor sonce

SONCE NA OBZORJU

zbudim se
z mislijo na sončnico
in zagledam sonce na obzorju

umivam se
zaljubljen in sanjav
v žarkih sonca na obzorju

občudujem
najljubšo umetnico
v nasmehu sonca na obzorju

pozdravljam dobrotnico
hvaležen za vse kar mi privošči
v toploti sonca na obzorju

SKUPAJ SVA

skupaj sva
čeprav daleč
drug od drugega

skupaj sva
čeprav v računalniku
ni tvojega odgovora

skupaj sva
ker mislim nate
iz dneva v dan

skupaj sva
saj ob sebi
čutim tvoj vsakdan

DOZORELOST

ne obremenjuje me
število let

iz dneva v dan
je svet vse lepši

to niso dnevi
mladostne ponorelosti

ne razmišljam
o morebitni zapoznelosti

prepuščam se
medeni dozorelosti

DONAČKA GORA

donačka gora je moj pogum
veselo oznanilo iz otroških let
spodbuda pri odhodu daleč v svet
znamenje zvestobe domovini
klic po osebnostni višini

ne pridem na vrh donačke
natovorjen z odvečnimi rečmi
pod samim vrhom srečam dobre ljudi
okolje zanimivejše od sebičnosti
nazdravljam v imenu sprostitve

na donački gori
me tolažilno preraščajo roke
noge se iztegujejo v vrhove
od daleč slišim ubrano valovanje
romanja iz zgodovine v pravljico

SRNJAK

po nekaj deževnih dneh
sem v hladnem oblačnem jutru
stopil iz tople spalnice na balkon
sanjavo pogledal na dvorišče
in v nepokošeni visoki travi
zagledal mladega srnjaka

s široko odprtimi očmi
skoraj nisem mogel verjeti
v čudežno jutro igrive navzočnosti
pod visokim češnjevim drevesom
je zares bil ponosen srnjak
na balkonu pa divjak

žival je vedela kako in kam
naznanila mi je da nisem sam
skupaj sva opravila jutranjo molitev
priklicala sončno osvetlitev z obzorja
potem pa nadaljevala svojo pot
on proti gozdu jaz v svoj kot

STRNIŠČE

po najinem srečanju
in vseh lepih besedah
je ostalo le bodeče strnišče

po najinem pešanju
in vsem lepem vedenju
je ostalo le kamnito perišče

po najinem urjenju
in vsem lepem potenju
bo morda ostalo tiho žarišče

DREVO V SUŠI

ob sliki na razstavi

valoviti karton
in čipke v koreninah
so njegova vzgonska moč

temnomodra obarvanost
podzemeljskega vpitja

ob prepletajočem se
vejevju kartonskih krošenj
se v žareče višave vesolja
vzdiguje komaj zaznaven oris prikupne slikarke

PESEM Z AKROSTIHOM

edina si in takšna le ostani
resnična si popolnoma iskrena
narava tvoja se je razcvetela
in vsakogar prisrčno bi objela

fajansa tvojih barvnih tihožitij
enotno zbrano ustvarjalno bitje
resnica ki ljubeče bi veljala
jasnina ki pokonci bi držala
a zdaj je vse tako kot mora biti
napolnjen kelih bom pač moral spiti
in se z grenkobo v srcu pomiriti
čeprav hudo se zgodaj bo buditi
enak enakega težko zavaja
v očeh ostala bo le temna slika
in jaz na sliki pričujoča pika

OB KOZARČKU CVIČKA

ljubljena moja
ne pridem nikoli več
na obisk presenečenja
ob kozarčku cvička
ti pošiljam le utrip
srca ljubečega

ljubljena moja
ostala boš večna luč
v kmici mojega pešanja
ob kozarčku cvičeka
ti pošiljam le utrip
srca ljubečega

ADVENTNI ČAS

srečal sem ženo
z mrtvo rožo in pol srca
se ji od blizu zagledal v obraz
v tolažbo slišal glas njen mili
in vstopil v adventni čas

vzljubil sem ženo
z mrtvo rožo in pol srca
občudujem ta okras neba
naravi zvest in spokorjen
z vonjem trave prepojen

rad imam ženo
z mrtvo rožo in pol srca
čeprav sem daleč od nje
in dobro vem da nisem njen
počutim se kot prerojen

KAR ŽELIM NE DOBIM

kar želim ne dobim
in si potem na tihem mislim
da se je tako pač moralo zgoditi
ker si drugače ne bi mogel
želeti česa lepšega

kar želim ne dobim
in si potem na tihem mislim
da se ne splača gristi in žreti
veliko bolje je malce otožen
pohiteti v sanje z mozartovo
eine kleine nachtmusik

kar želim ne dobim
in si potem na tihem mislim
da se ne bom več slepo zanašal
o vsem bom zbrano in resno premislil
in se pohlevno sam vase stisnil

OSTAJAVA PRIJATELJA

kako lepo se je začelo
naenkrat vse je zablestelo
kako hitro je leto odletelo
kako hudo me v srcu
čutenje zaskelelo

kako boli tvoj otožni glas
kako grozi ta najin kratek čas
ne bo več obetajočih sestankov
opojnosti jesenskih poljubov
poželenja ostankov

ostaja le tiho spoznanje
da vzgon življenja je iskanje
in je za naju nekaj največ vredno
da ostajava drug drugemu
prijatelja za vedno