IŠČEM V OGLEDALU

Pesem je zame
šola poguma
nikoli ni prava
ljudem
želijo je ne

šola poguma
je otrok vseh nas
pogumnejši boš
laže boš pisal

slon tiger panter srna
so v telesih naših
preveč različni smo
slon nikoli ne postane srna
to so zakoni
ne znamo jih razvozlati

vsak po svoje jih razume
to je dano že ob rojstvu
ukazuje sila
ki ukleščena je v nas

zvoki kitare
poslušam jih
poslušam klavir
brez njih
ne bi znal pisati
samo sanjal bi

daljava se šri
krči in oži
napetost na nitki
me zmerom prebuja
tišina moreča
je sladka rolada

življenje je šahovska plošča
čas je boleč
vse bolj me preganja
spominjam se dni
ki večno bedijo
greje me misel
da napolnim praznino

blodnje
so majhne vrzeli
padam ob njih

v skalovju se skiva
majhna votlina
tja se zatečem
pred požari neurji

požar rad uniči
nahrbtnik moj
prazen postanem ne gre več naprej

sem in tja hodim
nemiren osamljen
iščem v sanjah
v ogledalu

res je
samota lomi srce
raztrgan v hipu
še zavem se ne kdaj