TIPAŠ VANJE *

TIPAŠ VANJE,

zasanjan, tako
v neznanske odtenke,
tako žival,

tako te je
ob mraku v belo
uransko oko, lisjak,

poskušaš prelisičiti
nemir, ga splaviti
in se spraviti, pa kar

seva sanje, ko
(kakšen slad ječanja!)
v beli grozi

z bele veje veje
bezeg,
kostni mozeg zvezd

KO TE VZAME,

te s srhom
razsipa po Vsem,
potem pa zvablja

zrnca zraka,
pa se k tvojim
pa z jezikom

pa pribija
pa k sinapsam
pa privija

k jutru, pa sleče
pa kosti,
še kosti!

reče, pa nase
pa sesuje
vase, nisi

misijonar tišine,
le zdi se, da si
Njeno

sidrišče, sploh ne veš,
zakaj je umirjeno,
kar lomi, v oko

te je, v svoje
onemelo, zase
vzelo

JEK

čustva tipajo
h krhkosti mišljenja,
filigransko razsuto

tavaš, zamaknjen,
v blodnjaku, kjer si
samo utrinek,

obsojen na slutnjo
(od sline Jezika
lahko oslepim,

Slutnja, ali je res,
kar zmoreš
le slutnja) , ta

jek – Kirka
ti pod kože leze,
tod, pravi, besede

mezé,
za nekaj hipcev
njene, s tvojih ust,

se razpirajo
v visoke tišine,
glej, skozi sinapse

polzé, od povsod

PLASTENJE MOLKA, S PAVZAMI

antropolog raziskuje pigmejske prste: ena in
mnogo mnogo, utripajo dlani, njihove
žene pa zvija spod trebuha, tam nekje so uplenili
svetlikajoči plankton molka (zdaj odet v
metamorfoze, zadevaš ob lastno protislovje in pol-
noč je že elastična, čuječni čuti se predevajo
v celec čustev, plast po plast, zorí
k zôri, podrsavajo
pavze, na slehernem peclju
trepetlikajo smisli, tolikokrat
sem te že prepoznal, rečeš nenadnemu glasu,
ko sulice spet zadenejo v polno)

NA OSOJU

danes pa je kar vse
iz tvojih stanj, vsaka
oblika vibrira

nek tok (kakšen
lok čela!) se pne
po struni molka

na osoju, konspirativno,
magija stika šumlja
o meandrih večnosti

^*Iz zbirke Sinapse