NEDELJA

Nedelja

I

Pijača da napolni
Pijača, da napolni kozarec

Hkrati napolni tebe

II

Ne pišeš
da bi bil lep

pišeš
ker si grd

in nič ni gršega
od te usrane beležke

ki je tako ali tako
ne najdem

III

Tap tap
ha ha
tap tap tap

deževalo bo

taptaptaptap

zdaj lahko kričim

IV

S trudnimi očmi
in razpokanimi
ustnicami

Se poslavljamo od nedelje

Pajki

Cestna svetilka
nasproti mojega okna
je ugasnila.

Lončnica, ki sva
jo takrat ukradla
je zgnila.

Čarovnija je zložila krila.

Z luknjasto mrežo jo lovim
zdaj vsak dan bolj obsesivno
kompulzivno.

Nitke magije
z zvezdnate tapiserije
so pograbili pajki,

Da z njimi odjadrajo v svet.

Pustijo me samega.
A naj jim bo,
privoščim jim.

Vedno sem bil tako vesel,
ko so po moji sobi polovili
ves mrčes.

Morda se nekoč vrnejo

Avtomatizacija ubije ženo

Sanjam sanje
o snegu in pepelu
vdirata vanje

ne pustita me pri miru

niso ne bele
ne črne
ko se združita

so sive

utrujene
od
monotomije

Hiše

Hiše so knjige
v njih zgodbe
velike, majhne, žalostne
           enakovredne

včasih se mi
o njih sanja.
v sanjah berem vse
           naenkrat

Dokaži, da nisi človek

Si kdaj videl
črni hašiš?
si si ga kdaj
vtikal v anus?
da bolj prime.

Si kdaj videl
belo dušo?
si kdaj slišal
kako zapušča telo dekleta?
ko jo posiljuje taksist.

Zbor je pozabil peti
v črnih plaščih in klobukih
drsi mimo
a nič ne poje
in nič ne pleše.

Moj pes Marko

Moj pes Marko
Renči tako
kot mu ukažem.

In
vstaja,
ko mu to pravim.

A zalega pasja
ne more in ne more
razumet,

Zakaj z njim ne delim kosila.

– pa saj maš brikete! –
ne razume.
– za pse je pasja hrana. –

itak pa ne bi razumel visoke kulture

Pogovor

V nedeljo zvečer
V zakotnem lokalu
Ob glavni postaji
Na robu sveta:

A: Hočem pridt do parcele, pa nemorm
skos sm nabasan
kurba

B: Js nimam njč …
a je kj narobe?

A: ne nč ni narobe, č nč nimaš
narobe je č kej maš pa nemorš vzdržvt

Državni proračun

Imejte svoje
prekršene
proračunske načrte.

Imejte jih
deset
če želite.

Boli me kurac.

V kotu sobe
je revolver
z enim nabojem

Za čas ko
pridejo pome
fašisti.

Do takrat pa bom pisal pesmi
o rožicah in travnikih

Ljudje s končne postaje

Mi smo ljudje
s končne postaje
nič nas ne veseli
in nič ne omaje.

Od glave do glave s prašne postaje

dan za dnem
in dnem za dan.

Naša beseda ni ep
v svilo stkan
Naš dom ne vreden potopisov
ne popisovanj

Mi samo smo

dan za dnem
in dnem za dan.

Človek,
s končne postaje sem pravi,
ko mu glava zakinka
ob krhki postavi

Človek sem,
Pravi.
Četudi me najdeš,
na končni postaji.

To si tiho šepeta
ves zgrbljen in sam
plašči in klobuki pa lebdijo mimo,

dan za dnem
in dnem za dan.

Kamniški zimski ambient

Spomnim se snežink.
Spomnim se, kako so padale med nami,
ko še nismo bili veliki in sami.

Termometri so kazali
minus dvanajst stopinj,
vse normalne stalne stranke
so svojo dnevno dozo pile na toplem.
Mi pa smo na vsak način
mogli na pet minut prižgat cigareto,
za katero seveda nismo bili niti dovolj stari.

Ko sem žrl svoj sladki pregrešni dim
in opazoval snežinke,
ves mehek in mil

kako se kopičijo
pred vhodom v naš mali lokal
na robu sveta,
sem se potopljen v topli ambient smeha
in brezpredmetno govorico v ozadju odločil,
da bom ostal tam.

Snežinke pridejo in gredo.
Odšli smo tudi mi.
Nekateri na pot smisla in modrosti
drugi novim lokalom naproti.

Mi morda nikoli ne bomo ne modri ne uspešni
Drugi gotovo nikdar več ne bodo našli mize s tiste noči,
četudi bodo v iskanju nje prebredli vsak lokal v okolici.

A to zavedanje nas ne ustavi,
da ponoči ne bi kdaj pa kdaj
vseeno zatavali
za kakšno medlo lučjo
v snežnem metežu.