KAKOR VZDIH PADE LIST / COME SOSPIRO CADE LA FOGLIA
JESEN
nežno
kakor vzdih
pade list
v smrt
pred mano
ves tih
JESEN …
v meni si
kot si v dušah dreves
in pticah
ki so odletele
v praznini večera
otožen šelest
DOTIK
molče se dotikava
ko stopava
v deževen večer
ovita v hlad
in ujeta
v čuden objem
kako tiha in otožna si v meni –
jesen
JUTRO V JESENI
ljubim te
v tvoji barvitosti
razgaljeno
in predano daritvi
onkraj meglenih tančic
ljubim te prav takšno
polno dozorelih sadežev
katerih sladkost me
poželjiva vabi
KRIK JESENI
visoko
čez nebo
leti jata ptic
sledim jim
v jesen
JESEN II
rosa
tega jutra
mi omoči čevlje
korake, ki odhajajo
z menoj
ŽIVLJENJE … I
skozme gre
vsa vera vate
in vsa bolečina
tvoje laži
ŽIVLJENJE … II
čeprav si mogočen val
se na koncu vendar razliješ
da odložiš utrujeno dušo
in zabrišeš stopinje
v pesku
SENCA
na beli steni
temna vrzel svetlobe;
moja senca brez obraza
negacija moje podobe
slišim te
vsrkavaš me vase
SLED
na pragu
kri ptice
ki je priletela skozme
v staro gnezdo
boleča sled
onkraj tvojih
steklenih vrat
NOČ BREZ SMEHA
prideš
kot pride smrt
v noči polni besed
in ležeš v bel mrtvaški prt
v pesem
MOLK
je beseda
neizgovorjena
prazen prostor
v našem potovanju
USPAVANKA ZA MRTVE OTROKE
(Budnica za papeža)
pod nebesnim svodom
spite
kot pokopani opomini
z zaprtimi očmi
sanjate
materino bližino
in toplo sonce
onstran mrzle noči
KOT VAL SI …
dotakneš se me
in znova spet odtečeš –
samo vzdih je vmes
VRNITEV
v brenčanju čebel
vonj po lipi
senca polna spominov
ostarelega otroka
USTAVI SE, POPOTNIK
samo
za trenutek
postoj v moji poeziji –
dotakniva se, preden greš
skozme
POEZIJA
korak
je negotov
ko stopam ob tebi –
v tvoji svetlobi sem le sled
senca
SANJE
črke
na papirju
zaznamuje jutro
kot sled temnih sanj v svetlobi
dneva
ŽEJA
žejen
se utapljam
v usedlinah besed –
vodnjak je preglobok, da bi
zajel
NAJINA POSODA
oba
drug v drugega
se izlivava vanj
v ta najin sveti kelih
brez dna
RAZPELO
razpet
čez te boke
se pogrezam vate
vse dokler ne zaprem oči
kot Bog
IZZA RAJA
med ta
bela stegna
odletijo ptice
da bi gnezdile, tam v tvojem
vrtu
GREH
Eva,
v tvojih očeh
še biva tisti sram –
greh najinih golih teles
v raju
DARITEV
svoj čaj
v skodelici
postaviš pred mene –
koliko drobnih daritev
je v njem
VEŠ, MAMA
v zemlji
moje rane
le zadiši pomlad –
tvoja magnolija znova
cveti
ČARDAŠ
kako ognjevito sva plesala najin ples
moja mala ciganka
spominjam se tiste violine
in ritma tvoje strasti
plesala sva in plesala …
in jaz sem ti neprestano zrl v oči
omotičen in pijan
toda še preden se je pepel nočnih ognjev ohladil
si se razblinila
v prazen dan
ČAKANJE …
nato nekdo zavpije
POJDITE NAPREJ –
DO VRAT
vznemirjenje
nekdo pred menoj
nekaj zamrmra
in se odkašlja
drugi
molčimo
do vrat
ZNAKI V KAMNIH
Dvigam
te mrzle kamne
Obračam jih
Toda pod njimi
ne vidim trav
Samo pusta zemlja je …
Božje njive
v katere angeli sejejo
mrtvo seme
Ostajajo prevrnjeni
kot skrunitev
vseh skrivnosti
vseh hotenj
vseh bolečin
vseh solza
in ljubezni
BOLEČINA
po levitvi
je njena koža prazna
v njej ni več sonca
ne časa
in ne črede
mehkih dotikov
nebo nad njo je črno
brez ptic
V ZIMO
le list
in siv oblak
na gladini luže –
preko jeseni samo še
korak
Prevod: avtor
Obdelava prevodov: Daria Betocchi
AUTUNNO
tenero
come sospiro
cade la foglia
e muore
davanti a me
silenziosa
AUTUNNO …
in me sei
come sei nell’anima
degli alberi
e negli uccelli
ormai volati via
nel vuoto della sera sei
triste fruscio
SFIORARE
silenti ci sfioriamo
nella
sera piovosa
avvolti nel freddo
avvinghiati
in uno strano abbraccio
come sei triste dentro di me –
autunno
MATTINA D’AUTUNNO
ti amo
nella tua vivida luce
tutta spoglia
intenta al sacrificio
dietro a impalpabili veli di nebbia
ti amo così come sei
ricolma di frutta matura
la cui voluttuosa dolcezza
mi seduce
GRIDO NELL’AUTUNNO
alto
vola nel cielo
uno stormo d’uccelli
li seguo
nell’autunno
AUTUNNO II
la rugiada
mattutina
mi bagna le scarpe
i passi che vanno lontano
con me
VITA … I
attraverso me defluisce
tutta la fiducia in te
e tutto il dolore
della tua bugia
VITA … II
possente onda
alfine ti rovesci
ad acquietare l’anima esausta
e cancellare le orme
nella rena
L’OMBRA
Su un bianco muro
un interstizio nella luce;
la mia ombra senza volto
la negazione di me
ti sento
assorbirmi nel vuoto
LA TRACCIA
sulla soglia
il sangue dell’uccello
che attraverso me
volò nel vecchio nido
traccia dolorosa
oltre la tua porta
di cristallo
NOTTE SENZA SORRISI
tu vieni
a morire
in una notte piena di dolore
e io ti avvolgo in un sudario di parole
la mia poesia
SILENZIO
è una parola
non detta
uno spazio vuoto
nel nostro viaggo
NINNA NANNA PER BAMBINI MORTI
(Sveglia per il pontefice)
sotto la celeste volta
dormite
quali moniti sepolti
chiusi gli occhi
sognate
la madre vicina
il calore del sole
al di là della gelida notte
COME UN’ONDA …
mi sfiori
e poi di nuovo defluisci –
in mezzo, solo un sospiro
RITORNO
ronzio di api
profumo di tiglio -
satura di ricordi
l’ombra d’un vecchio bambino
FERMATI, VIAGGATORE
sosta
solo un istante
nella mia poesia -
tocchiamoci, poi passa
oltre
LA POESIA
incerto
è il passo
quando cammino al tuo fianco –
nella tua luce son solo traccia
ombra
MATTINO II
lettere
su un foglio
larve di bui sogni
nella luce
del giorno
SETE
assetato
m’immergo
nei sedimenti di parole –
troppo fondo è il pozzo
per attingervi
CALICE
tutti e due
l’uno nell’altro
in lui confluiamo
in questo nostro santo calice
senza fondo
CROCIFISSO
disteso
su tuoi fianchi
affondo in te
finché non chiudo gli occhi
come Dio
DAL PARADISO
tra queste
bianche cosce
approdano uccelli
per farvi il nido – qui, nel tuo
giardino
PECCATO
Eva,
nei tuoi occhi
ancora indugia la vergogna –
il peccato dei nostri corpi nudi
in paradiso
DONATRICE
il tuo tè
in una tazza
mi porgi -
quanti piccoli doni
contiene
SAI, MAMMA
nella ferita
di questa terra
di nuovo profumo di primavera –
la tua magnolia
fiorisce
CIARDA
abbiamo ballato la nostra danza infuocata
mia piccola zingara
ricordo il violino
il ritmo della tua passione
abbiamo ballato e ballato …
i miei occhi persi nei tuoi
vertiginoso e ubriaco
prima che cenere fredda fosse quel fuoco
ti sei dissolta
nel vuoto di un’altra giornata
ATTESA …
poi un grido
AVANTI –
FINO ALLA PORTA
inquietudine
uno davanti a me
mormora qualcosa
e tossicchia
noialtri
tacciamo
fino alla porta
SEGNI SULLE PIETRE
Sollevo
queste pietre fredde
Le rovescio
Ma sotto
non c’è erba …
Solo brulla terra
Campi di Dio
in cui angeli spargono
morta semente
Restano lì, rovesciate
come sacrilegio verso
ogni segreto
ogni volontà
ogni dolore
ogni pianto
e amore
DOLORE
dopo la muta
la sua pelle è diventata vuota
in lei non c’è più sole
né tempo
né greggi
di soffici tocchi
il cielo su di lei è nero
senza uccelli
VERSO L’INVERNO
solo una foglia
e una nuvola grigia
sulla superficie di una pozzanghera –
un altro passo
e l’autunno finirà