Na vsebino

KAKOR VZDIH PADE LIST / COME SOSPIRO CADE LA FOGLIA

Dimitrij Škrk

JESEN

nežno
kakor vzdih
pade list
v smrt

pred mano
ves tih

JESEN …

v meni si
kot si v dušah dreves
in pticah
ki so odletele

v praznini večera
otožen šelest

DOTIK

molče se dotikava
ko stopava
v deževen večer
ovita v hlad
in ujeta
v čuden objem

kako tiha in otožna si v meni –
jesen

JUTRO V JESENI

ljubim te
v tvoji barvitosti

razgaljeno
in predano daritvi
onkraj meglenih tančic

ljubim te prav takšno

polno dozorelih sadežev
katerih sladkost me
poželjiva vabi

KRIK JESENI

visoko
čez nebo
leti jata ptic

sledim jim
v jesen

JESEN II

rosa
tega jutra
mi omoči čevlje
korake, ki odhajajo
z menoj

ŽIVLJENJE … I

skozme gre
vsa vera vate
in vsa bolečina
tvoje laži

ŽIVLJENJE … II

čeprav si mogočen val
se na koncu vendar razliješ
da odložiš utrujeno dušo
in zabrišeš stopinje
v pesku

SENCA

na beli steni
temna vrzel svetlobe;
moja senca brez obraza
negacija moje podobe

slišim te
vsrkavaš me vase

SLED

na pragu
kri ptice
ki je priletela skozme
v staro gnezdo

boleča sled
onkraj tvojih
steklenih vrat

NOČ BREZ SMEHA

prideš
kot pride smrt
v noči polni besed
in ležeš v bel mrtvaški prt
v pesem

MOLK

je beseda
neizgovorjena
prazen prostor
v našem potovanju

USPAVANKA ZA MRTVE OTROKE

(Budnica za papeža)

pod nebesnim svodom
spite
kot pokopani opomini

z zaprtimi očmi
sanjate
materino bližino
in toplo sonce
onstran mrzle noči

KOT VAL SI …

dotakneš se me
in znova spet odtečeš –
samo vzdih je vmes

VRNITEV

v brenčanju čebel
vonj po lipi
senca polna spominov
ostarelega otroka

USTAVI SE, POPOTNIK

samo
za trenutek
postoj v moji poeziji –
dotakniva se, preden greš
skozme

POEZIJA

korak
je negotov
ko stopam ob tebi –
v tvoji svetlobi sem le sled
senca

SANJE

črke
na papirju
zaznamuje jutro
kot sled temnih sanj v svetlobi
dneva

ŽEJA

žejen
se utapljam
v usedlinah besed –
vodnjak je preglobok, da bi
zajel

NAJINA POSODA

oba
drug v drugega
se izlivava vanj
v ta najin sveti kelih
brez dna

RAZPELO

razpet
čez te boke
se pogrezam vate
vse dokler ne zaprem oči
kot Bog

IZZA RAJA

med ta
bela stegna
odletijo ptice
da bi gnezdile, tam v tvojem
vrtu

GREH

Eva,
v tvojih očeh
še biva tisti sram –
greh najinih golih teles
v raju

DARITEV

svoj čaj
v skodelici
postaviš pred mene –
koliko drobnih daritev
je v njem

VEŠ, MAMA

v zemlji
moje rane
le zadiši pomlad –
tvoja magnolija znova
cveti

ČARDAŠ

kako ognjevito sva plesala najin ples
moja mala ciganka

spominjam se tiste violine
in ritma tvoje strasti

plesala sva in plesala …
in jaz sem ti neprestano zrl v oči
omotičen in pijan

toda še preden se je pepel nočnih ognjev ohladil
si se razblinila

v prazen dan

ČAKANJE …

nato nekdo zavpije
POJDITE NAPREJ –
DO VRAT

vznemirjenje

nekdo pred menoj
nekaj zamrmra
in se odkašlja
drugi
molčimo

do vrat

ZNAKI V KAMNIH

Dvigam
te mrzle kamne
Obračam jih
Toda pod njimi
ne vidim trav
Samo pusta zemlja je …
Božje njive
v katere angeli sejejo
mrtvo seme

Ostajajo prevrnjeni
kot skrunitev
vseh skrivnosti
vseh hotenj
vseh bolečin
vseh solza
in ljubezni

BOLEČINA

po levitvi
je njena koža prazna

v njej ni več sonca
ne časa
in ne črede
mehkih dotikov

nebo nad njo je črno
brez ptic

V ZIMO

le list
in siv oblak
na gladini luže –
preko jeseni samo še
korak

Prevod: avtor
Obdelava prevodov: Daria Betocchi

AUTUNNO

tenero
come sospiro
cade la foglia
e muore

davanti a me
silenziosa

AUTUNNO …

in me sei
come sei nell’anima
degli alberi
e negli uccelli
ormai volati via

nel vuoto della sera sei
triste fruscio

SFIORARE

silenti ci sfioriamo
nella
sera piovosa
avvolti nel freddo
avvinghiati
in uno strano abbraccio

come sei triste dentro di me –
autunno

MATTINA D’AUTUNNO

ti amo
nella tua vivida luce

tutta spoglia
intenta al sacrificio
dietro a impalpabili veli di nebbia

ti amo così come sei

ricolma di frutta matura
la cui voluttuosa dolcezza
mi seduce

GRIDO NELL’AUTUNNO

alto
vola nel cielo
uno stormo d’uccelli

li seguo
nell’autunno

AUTUNNO II

la rugiada
mattutina
mi bagna le scarpe
i passi che vanno lontano
con me

VITA … I

attraverso me defluisce
tutta la fiducia in te
e tutto il dolore
della tua bugia

VITA … II

possente onda
alfine ti rovesci
ad acquietare l’anima esausta
e cancellare le orme
nella rena

L’OMBRA

Su un bianco muro
un interstizio nella luce;
la mia ombra senza volto
la negazione di me

ti sento
assorbirmi nel vuoto

LA TRACCIA

sulla soglia
il sangue dell’uccello
che attraverso me
volò nel vecchio nido

traccia dolorosa
oltre la tua porta
di cristallo

NOTTE SENZA SORRISI

tu vieni
a morire
in una notte piena di dolore
e io ti avvolgo in un sudario di parole
la mia poesia

SILENZIO

è una parola
non detta
uno spazio vuoto
nel nostro viaggo

NINNA NANNA PER BAMBINI MORTI

(Sveglia per il pontefice)

sotto la celeste volta
dormite
quali moniti sepolti

chiusi gli occhi
sognate
la madre vicina
il calore del sole
al di là della gelida notte

COME UN’ONDA …

mi sfiori
e poi di nuovo defluisci –
in mezzo, solo un sospiro

RITORNO

ronzio di api
profumo di tiglio -
satura di ricordi
l’ombra d’un vecchio bambino

FERMATI, VIAGGATORE

sosta
solo un istante
nella mia poesia -
tocchiamoci, poi passa
oltre

LA POESIA

incerto
è il passo
quando cammino al tuo fianco –
nella tua luce son solo traccia
ombra

MATTINO II

lettere
su un foglio
larve di bui sogni
nella luce
del giorno

SETE

assetato
m’immergo
nei sedimenti di parole –
troppo fondo è il pozzo
per attingervi

CALICE

tutti e due
l’uno nell’altro
in lui confluiamo
in questo nostro santo calice
senza fondo

CROCIFISSO

disteso
su tuoi fianchi
affondo in te
finché non chiudo gli occhi
come Dio

DAL PARADISO

tra queste
bianche cosce
approdano uccelli
per farvi il nido – qui, nel tuo
giardino

PECCATO

Eva,
nei tuoi occhi
ancora indugia la vergogna –
il peccato dei nostri corpi nudi
in paradiso

DONATRICE

il tuo tè
in una tazza
mi porgi -
quanti piccoli doni
contiene

SAI, MAMMA

nella ferita
di questa terra
di nuovo profumo di primavera –
la tua magnolia
fiorisce

CIARDA

abbiamo ballato la nostra danza infuocata
mia piccola zingara

ricordo il violino
il ritmo della tua passione

abbiamo ballato e ballato …
i miei occhi persi nei tuoi
vertiginoso e ubriaco

prima che cenere fredda fosse quel fuoco
ti sei dissolta

nel vuoto di un’altra giornata

ATTESA …

poi un grido
AVANTI –
FINO ALLA PORTA

inquietudine

uno davanti a me
mormora qualcosa
e tossicchia
noialtri
tacciamo

fino alla porta

SEGNI SULLE PIETRE

Sollevo
queste pietre fredde
Le rovescio
Ma sotto
non c’è erba …
Solo brulla terra
Campi di Dio
in cui angeli spargono
morta semente

Restano lì, rovesciate
come sacrilegio verso
ogni segreto
ogni volontà
ogni dolore
ogni pianto
e amore

DOLORE

dopo la muta
la sua pelle è diventata vuota

in lei non c’è più sole
né tempo
né greggi
di soffici tocchi

il cielo su di lei è nero
senza uccelli

VERSO L’INVERNO

solo una foglia
e una nuvola grigia
sulla superficie di una pozzanghera –
un altro passo
e l’autunno finirà

100 %