VEZEM MODRO

Vezem modro.
Povprek in v krogih.
Kot nasmeh tvojih oči.

Vezem rumeno.
Svetlo in sončno.
Kot dotik otroških dlani.

Vezem rdeče.
Drobne kvadratke.
Kot bolečino, ki spi.

Končno. Ustavljeni konji.
Le še počasi. Za dušo.

Bilo je
eno samo hitenje,
po travi, preprogah, stopnicah…
za znanjem, imetjem, otroci…

Zdaj počivam.
Rišem. Pišem pesmi.
Kramljam s soncem.
Ne hitim.

Brezvoljna sem.
Že nekaj dni.
Sitnoba pleše
po mojih sobanah.
Sem kot kislo zelje.

Rjavi fižolček
razvedri drobovje,
prežene sitnobo,
nasmeji kisel obraz
in sem spet jaz.

Za tišje pesmi
poiščem miren kraj.
V odmaknjenem kotu
roka sama piše.

Brez govorjenja,
glasbe, radovednih oči,
na samem, v zatišju,
pesem se rodi.