GOLO DREVJE MIRUJE

Golo drevje miruje,
misli zeleno.
Zgodaj zagorijo
svetilke v parku.
Med vevericami
sveti tišina.
En sam droben
rdeč list
vihra dnevu naproti.

Iz črnega neba
nepretrgan slap.
Nič več bistra reka
kruši rušo,
lomi, uničuje.

Ko neha jokati nebo,
joče opustošena dolina.
Vsa podrta drevesa,
razmočena polja,
blatne stene praznih hiš,
scefrani plišasti medvedek.

Neprespana noč
se daljša v črno jutro.
Niti črna kava
ne pomaga.
Izguba kljuva.
Kos poje svojo melodijo,
kot da smo še vsi.

Omotična
od previsoke višine
se spuščam
na trdna tla.

Omotična
od obljubljenih obljub
se zbujam
v navadno jutro.

Omotična
od poljubljenih poljubov
se naslajam
ob knjigi spominov.