KALORIČNA VREDNOST SOLZ

Majda Kočar

KALORIČNA VREDNOST SOLZ

Povsod puščam ležati lačne dlani.
Luno med prsti.
Vodo.

Arabeske zelenih stebelc.
Beli marmor Taj Mahala.

Kalorična vrednost solz.

Rob sem.
Stopaš skozme.
Strmina sem.
Polita svetloba marca.

Zravnaj me.
Povleci k sebi s poljubi.

Ne pozabi prešteti vseh besed.
Tudi tistih, iz katerih rasteva v drevo.

ČIPKA

Le polnim
laneno blazinico
z žagovino dni.

Z bucikami pripeto upanje
se skoraj zabada v nizko nebo.

Pajčevina,
ki nežno pretika dežno kapljico hrepenenja,
me davi.

V stanjšani koži dneva
stari vzorci gubic
omahljivo končujejo ovinke in kote

v zaključno čipko
slepega risa.

SELIVCA

te sploh poznam
skozi kožo
ti vzletajo letala
Lima in Sarajevo in Trst
in ko širiš roke
letiš višje od njih
tvoje skrivnostne zgodbe
morje ki je goltalo granate
obale skrite za oljkami časa
olivno zelene veke smrti

te sploh poznam
sediš na robu stola
oblazinjenega z vzorcem korenin
imaš po njih mehkobo zemlje v očeh
po kom imaš školjke potopljenih bližin
korak ki prestopa kamenje molka

praviš greva počasi do hriba
tam je že pomlad

jaz pa vem da sva že tam

pri ptici
ki se je vrnila

KO SE OBRAČAM VATE

ko se množiš v meni
z vsemi obrazi
s profili ugaslih dreves
s podtalnicami potovanj
z odstavki brez ločil
z ločitvami ločenih
s poljanami, ki se pripravljajo na zimo
z zimzelenim že in spet nekoč in do kdaj, če sploh

ko se množiš v množici že srečanih postav
ko si november, pred katerim stojim premrlih rok
ko si november, ki ga segrevam s plamenom sveč

se obračam vate

ATOL

naredi me dobro

ogleduješ si profil nemira
sporede filmov v glavi
naštevanja, ki se vrtijo v krogu
jutrišnjo senco
strugo, kjer je tekla želja
objeme, ki so izgubljeni v tebi kot majhen atol
ki so ostali topli v nizki vodi, ki jo bredeš nag in lačen
staljeno prisotnost noči
na potovanjih prepoznaš nikoli videne obraze
in kipi, pred katerimi stojiš
ti razkazujejo kiparjeve dlani

naredi me dobro

kako naj drugače ostanem

NE BO

Brskam
upogibajoča palica spominov
kazala
med izmikajočimi stranmi
prosojnost listov narezane svile srca
nasmehi odstiranja
rekla sem, da bom šla
obležane sence v edinem majhnem žarku
ampak ti si rekla, da v resnici le stojim
obračam kote svetlobe
le še odločiti se moram
naj hodim po zvezdah
ali po besedi,
ki modrino nad mano
imenuje nebo

STATISTIKA

Z muko popravljam statistiko sreč
domnevne prestopke želja
podatke nasmehov
kroge resigniranih poti
izgubljene na križiščih
kjer me skozi rdečo
v enem dihu prehiteva
dvanajst mesecev
nekega leta.

Zvezde tam v mestu
pa mi na iluzijo neba
rišejo
še sama ne vem kaj.