MOJA PESEM

ŽE DOLGO

Že dolgo nisem nobene pesmi zapel,
zase, zate in za vesele ljudi!

Kakor jaz in ti
rado živi vse,
kar leze, plava, leta in gre.

Pesem – radost srca,
je spev življenu
in svobodi!

Še ta pesmica
je prišla ta hip
iz mojega srca
na svet!
Le sprejmite jo,
saj vsa tiha bo,
kot v polju cvet.

Kaj cvrčiš,
negodni ptič?

Kličem
mamo:
Kaj bo z mano,
če mi ne prinese nič!

Kam frčiš,
negodni ptič?

Blodi maček spodaj hodi,
nate čaka – tiho bodi!

budnica

Sonček, povej –
je mesec tvoj brat?

Povej mi, kam hodiš
jest, pit, in kam spat?

Povit v meglico
potoneš v hlad?

Je zlat, je srebrn –
povej mi – tvoj prod?

Te slavci zbudijo
iz sanj vsakokrat?

V mraku kresnice svetijo
in netopirji letajo.

Veke se že zapirajo,
pod njimi se sanje zbirajo.

Luna gre tiho čez nebo,
zvezdic pa milijon za njo.

Ne lune ne zvezd spet več ni,
sonce iz zarje se rodi.

Ptiči veselo svirajo,
veke se spet odpirajo.

V naročju tvojem dete se smehlja.
K obrazu drobni ročici drži,
neznane ti besede žlobudra,
v radostnem svetu še sedaj živi.

Na lipi ptica pesmice žgoli,
z nema nam lije sonce toplo luč;
kako življenja vse se veseli,
kot da izgubljen je od temine ključ!

Raduj se sreče, vse dokler ne zveš,
da je življenje radost in bridkost,
ker te oboje spremlja, koder greš.
Zmaguj gorje kot žena in kot mož!

Rada bi bila nežna
kot snežna zvezdica.

Rada bi bila skromna
kot Sirota Jerica.

Rada lepa bi bila
kot po dežju mavrica