LAŽ SE V USTNICE ZAŽRE

KRVAVA LJUBEZEN

Najdeš me, ko iščeš sebe,
iščeš me, ko tebe ni …
V mislih tvojih sem nevidni gost,
ki ne zaspi.

Žalost tvojo naj izpijem
in posrkam slabo kri,
nekaj svoje vanjo zlijem,
da drug v drugem bova tekla
in svoj svet si darovala -
od nebes pa vse do pékla;
tudi, ko bo res krvavo,
kŕvi se ne bom odrekla …

Najdeš me, ko iščeš sebe,
iščeš me, ko tebe ni …
Tvoja ljuba sem, sovražnik tvoj
in tvoja kri.

DEKALOG NAŠIH DNI

Po glavi se deset resnic današnjih mi podi …

Ljubi!
Koga in zakaj?
Če nesrečno bom ljubila,
huje bo, kot je sedaj …

Beri!
Kaj in koliko na dan?
Vsaka knjiga je življenje,
ki ima poslednjo stran.

Misli!
Ja, za koga pa?
Še največjega junaka
vetrc nosi sem in tja …

Čuti!
Ne, preveč boli!
Naj življenje in ne človek
čute moje v prah zdrobi.

Smej se!
Laž se v ustnice zažre …
Enkrat, dvakrat, trikrat, štirkrat:
ne in ne in ne in ne!

Bodi to, kar si!
Smešno … Kdo pa sem?
V ogledalu vsako jutro
drug odsev uzrem.

K mitu vrni se!
To bo to, hura!
Naj izvem, da zlata doba
vselej se konča?!

Stike navezuj!
Krasen predlog, res!
Če spojim se s tem in onim
s sabo najdem vez?

Glej na to, kaj ješ!
A krvi ne smem?
Vsak dan z njo se napojim in
dajem jo ljudem.

Váruj svoj planet!
Saj bom z njega šla:
kot utrinek, kot Praznina,
kot posmeh neba.

LJUBEZEN V MODREM

Ko prišel bo čas, da grem,
me močno objemi ...
Ne govori: »Ljubim te«,
vse to vem – verjemi.
Reci mi le, da je moj
čisto vsak tvoj koder
in da v večnost z mano šel
bo odsev tvoj moder.

SMRT DEDKA MRAZA

Verjela sem, da svet je kraj,
kjer med in mleko se cedi,
da vsak zato ima zakaj,
da luna v mesec dozori.

Le tu in tam je nočni čas
namrščil luni obrvi …
Takrat je siknil strašen glas:
»Veš, Dedka Mraza ni.«

Vija, vaja, vija vaja,
Dedek Mraz odhaja …

Zakaj izgubil je zato -
zametel sneg je vse sledi …
Če res ga nikdar ni bilo,
zakaj potem tako boli?

Vsa nova leta od takrat
se starajo in z njimi jaz …
Prižgala svečo, ko grem spat,
bom zate, Dedek Mraz.

V katerem grobu Dedek Mraz leži?

Tako globoko sem kopala,
da sem te skoraj razorala …
A našla ga nisem
… srca.

LJUBEZEN V KITI

Moja dolga, bujna kita
zrasla je le zate,
v upanju, da enkrat skupaj
šla bova med svate.

Vanjo vse, kar sem, bom spletla
in pred svetom skrila
to ljubezen, ki pod njo
se v meni bo rodila.

Rada bi, da prvi boš,
ki pride in ostane,
ki iz nje razčesal boš
skrivnosti zavozlane.

A če, dragi, te ne bo -
zakaj sem se rodila? -
se iz dolge, bujne kite
kača bo zlevila.

POT RDEČE KAPICE

Kam neki jo maha pod kapo rdečo?
A misli, da gozd
ji pričaral bo srečo?
Da mleko in med
se po deblih cedi?
Povsod volčjih jagod krvave sledi …

Obrni se v drugo smer,
Kapica draga!
Ko hiška bo blizu,
ti nič ne pomaga:
iz dimnika babica že se kadi -
če greš po tej poti,
naslednja boš ti!

A Kapica jagode mirno nabira
in zraven se volku poredno nasmiha
in ta jo pograbi, da komaj še diha,
in z volkom zaplesala strasten bo ples,
ki spremljal ga babičin zadnji bo kres.

Leži, leži v hišici
(nič več rdeča),
težko se premika
( visoko noseča).
Razmišlja:
le kaj se z menoj zdaj zgodi?

Če greš po tej poti,
naslednja boš ti …